Naš breg odmeva nad dolino, raztegnjen spi. Ptice goni veter po modrini. Skozi vas se tihotapi cesta gor k domačijam, od koder vsako jesen od povsod hitijo mladi koraki v staro šolo, ki trudna oživlja svoje skrite učenosti.
Šola na Vranji Peči je živa kljub starosti, globoko v sebi nosi zgodovino raztresenih vasi, razbija njihovo osamelost in v mehkobo jesenskih dni prinaša življenje najmlajših in odraščajočih prebivalcev teh krajev. Jeseni se vsako leto znova v njih prebudi želja prisluhniti lepoti narave, njenim čudovitim barvam, ki so razlite čez gozdove in travnike in s svojimi plodovi prebujajo v šolarjih željo po ustvarjanju.
Zadnja oktobrska nedelja je krajane privabila v Budnarjevo hišo, da bi vranjepeškim šolarjem pokazali, kako se z njimi veselijo njihovega uspeha pri raziskovanju in ustvarjanju iz materialov, ki jih ponuja jesenska narava. Neverjetna je njihova iznajdljivost, predvsem pa pridnost, kar lahko občudujemo v razstavljenih izdelkih. Razstavo so pripravili učenci drugega, tretjega, četrtega in petega razreda. Vseh je skupaj le peščica, če jih primerjamo s šolami v mestu. Zato moramo še z večjim zadovoljstvom občudovati njihovo prizadevnost in sposobnost.
Res pa je, da otroci potrebujejo nekoga, ki jih vodi, ki jim pomaga iskati pot k ustvarjanju, k izbiri lepega in uporabnega. Vranjepeške šolarje z veseljem in naklonjenostjo spremlja in jim pomaga Evelina, študentka tretjega letnika umetnostne zgodovine. V na videz neuporabnih pobranih sadovih in odpadlem listu, v suhi veji … se najdejo neverjetne podobe resničnega sveta., ki jih more oživiti samo otroška domišljija. Zgodbe jesenskih plodov, so med starimi stenami častitljive Budnarjeve hiše še zgovornejše. Samo če jim znamo prisluhniti.
Naj bodo besede pesnika Janeza Menarta v zahvalo vsem, ki so se trudili z razstavo in vsem, ki so prišli na otvoritev:
Jesen, že slutim te. Molče, potiho
hitiš zavita v pajčolan meglen …
Pozdravljena, boginja vseh navdihov!
Pozdravljena, zasanjana jesen!
Maja J. Štefin, vodja podružnice Vranja Peč
