Pred časom je bil napovedan strelski pohod na eno izmed šol. Starši, učitelji in predvsem otroci so se znašli v stiski. Kaj v takem primeru sploh lahko storimo?
Število otrok ujetih v mrežo nasilnega ravnanja vrstnikov je vse več. Gre za različne oblike nasilja. Na splošno jih uvrščamo v psihično, fizično ali spolno nasilje. Poznamo jih v oblikah verbalnega nasilja, kot izključitev iz vrstniških skupin, lažne govorice, odvzem ali poškodovanje lastnine, prisile v določenja ravnanja. Vse večja ustrahovanja in različne oblike izsiljevanja so otroci deležni tudi preko spleta. Žrtve nasilja so lahko vsi, večkrat pa otroci iz socialno šibkejših družin ali tistih, ki imajo doma težke, travmatične okoliščine, otroci z ovirami, priseljenci in tisti, ki so v šoli bolj oziroma manj uspešni in zato ne spadajo v povprečje. Posledice nasilja posamezniki nosijo različno: anksioznost, sramežljivost, nizka samopodoba, depresivnost, izolacija, poslabšanje učnega uspeha, različne oblike obolevanja. Strah jih lahko ohromi do te mere, da o stiskah pravzaprav sploh ne spregovorijo. Posledice nasilja pa ne občuti samo žrtev, saj nasilje vpliva tudi na splošno počutje otrok v razredu, šoli ali okolici. Vpliva lahko na učni uspeh, njihovo pozornost in splošno varnost.
Dejavniki medvrstniškega nasilja so številni, tako idividualni kot socialni. Vzrokov za vrstniško nasilje je lahko več. Povzročitelj morda želi z nasiljem postati popularen. Lahko je sam deležen nasilja s strani odraslih in ga preko vrstnikov preigrava. Morda se počuti izločenega. Je bil večkrat tudi sam deležen zafrkavanja in izzivanja. Ima čustveno vedenjske motnje. Ali pa mu odrasli niso pokazali pravih meja kaj se sme in česa ne.
Raziskave v Sloveniji kažejo, da je trpinčenih 20% otrok, medtem ko je do vrstnikov nasilnih približno 9% otrok.
Sama sem mnenja, da bi se dalo veliko storiti na preventivi. Mladostnikom omogočiti varen prostor, kjer bi se čutili sprejete, spoštovane. Le v takem okolju se lahko sprostijo in zaupajo svoje težave. Šole bi lahko uvedle več prostora za teme, oziroma predvsem izkušnje čuječnosti, čustvene regulacije in psihoedukacije.
Na Islandiji so imeli velik problem z prevelikim številom mladoletnikov, ki so popivali alkohol in kadili cigarete. Ker je bil problem kompleksen ni bilo enostavnih rešitev. A k rešitvi so pristopili z skupnimi močmi. Prepovedali so oglaševanje tobačni in alkoholnih izdelkov. Za družine v stiski oraganizirali posebne centre. Otrokom pa omogočali, da se brezplačno, za vsaj pol leta vključijo v umetniške in športne dejavnosti. Rezultat je bil odličen. Stanje se je izboljšalo za 80%.
Za lažje razumevanje bom navedla primer iz terapevtskega dela. Zgodba je resnična, ime pa zaradi varnosti spremenjeno.
Jan je rejniški otrok, ki sam pravzaprav ne razume, zakaj mora živeti drugje, ločen od svojih bratov in sestra. V njegovi primarni družini je bilo več otrok. S starejšim se je pogosto pretepal, za mlajše skrbel. Oče je bil vpleten v kriminalna dejanja, mama se je zatekala k odvisnosti. Zato je kot mali deček prevzel vlogo skrbnika za svoje mlajše sorejence. Nam, odraslim je tako odločba CSD-ja jasna.
V rejništvu se dobro počuti in imajo lepe odnose. Rad živi na kmetiji, se igra, pogovarja in tudi pomaga. V šoli mu učenje ne dela hujših težav, a se večkrat zaplete v prepire in pretepe. Enkrat je tepen, drugič pretepa. V šoli se zato vrstijo ukrepi in ukori. Neko šolsko leto je bilo kritično, saj bi bil iz šole kmalu izključen. Ko ga na terapiji vprašam zakaj pride do pretepa odgovori, da je zdržal skoraj dve leti. Vrstila so se zbadanja in poniževanja. Poskušal jih je preslišati, se umakniti. Učiteljice niso bile vedno dosegljive in niso zmogle reševati vseh situacij. Nekega dne mu je bilo dovolj. Ker je želel, da se to konča in se je roka v hipu sprožila.
Nekateri otroci v svojih domovih doživljajo težke, travmatične izkušnje, kjer so deležni različnega nasilja in zlorab. Če za primer samo navedemo, da ima vsaka 4. družina problem zaradi alkoholizma in da ima kar 18% vseh odraslih vsaj eno izkušnjo spolnega nadlegovanja, nam je hitro jasno, da je stanje pri nas kritično.
Otroci pogosto nimajo primernega okolja, kjer bi bili videni, slišani, prepoznani. Zato so v stiski prepuščeni sami sebi, z zelo malo možnosti razrešitve. Svoja občutja potlačijo ali pa jih bo v drugem okolju, med sovrstniki, odigravajo. Sam razvoj možganov je ogrožen in lahko se razvijejo čustveno – vedenjske motnje. Takšni otroci pogosto doživljajo prikrajšanost , izločenost in velike krivice. Na sam stres in zbadanja so zato bolj senzibilni in reaktivni. Otrok se namreč samoregulacije čutenj lahko nauči le ob mirnem, čustveno dostopnem odreslim. Kako to storimo?
Če je otrok nasilen, nevaren sebi ali drugemu, ga najprej ustavimo. Vendar moramo paziti, da nihče od vpletenih ne ostane sam!
Ker je desna polovica možganov-tista, ki skrbi za čutenjski del, razvojno hitrejša, moramo otroka najprej pomiriti in se z njim povezati. Ohranjati moramo miren glas, se spustiti na njegovo raven, ga potolažiti. Šele ko se otrok pomiri uporabimo logiko, levo stran možganov in mu razložimo kaj se je zgodilo, kaj se sme in kaj ne. Pri tem moramo biti sočutni, a odločni in dosledni, da otrok dobro ve, kakšna so pravila igre.
V procesu terapije je bilo najprej pomembno ustvariti zaupanje in varnost. Šele nato sva lahko vstopila v njegov doživljajski, čustveni svet. Spoznavala sva kaj so sprožilci nezaželenega, v njegovem primeru agresivnega vedenja, kako doživlja sebe in kako ga doživljajo drugi. Pri Janu se je za dobro metodo dela izkazalo ustvarjanje čustvenega zemljevida. Tu sva poizvedovala katera čustva obstajajo. Kaj je njihov namen. Kje v telesu ga čutijo. Kako se nanj odzovejo. Jan je prišel do spoznanja, da je jeza tisto občutje s katerim ima težavo. Ko sva jo pobližje pogledala, je ugotovil, da nekaj časa še lahko zdrži z njo, potem pa eskalira v bes. Tako sva v delu pred izbruhom iskala načine, kako lahko le tega prepreči. Sam je dejal, da gre lahko popiti kozarec vode, globoko vdihne in izdihne ali poišče odraslega in ga prosi za pomoč. Odkrila sva tudi, da se za jezo skrivajo druga občutja, kot so žalost, sram in obup.
Jan je danes fant, ki mu gre dobro. V šoli se je zamenjalo vodstvo in se je zanj zelo zavzelo. Potekajo redna srečanja, tako individualno, kot skupinsko. Sodelujejo vsi, Jan, rejnica in učitelji. Sodelovanje in varni odnosi so ključni, da lahko težko zgodbo pripeljemo do dobrega zaključka.
Stiske oziroma frustracije so v življenju neizogibne. Namen ni, da otroke zavijamo v vatko in cono udobja. Na nas odraslih je, daj jih naučimo kako se z njimi pravilno soočiti. Žal pa smo pogosto priča, da je ljubezen pogojena. Ko je otrok priden ga hvalimo, smo nanj ponosi. Ko to ni, mu grozimo, ga kaznujemo in izoliramo. Na ta način mu sporočamo, da je v stiski sam, težaven, nevreden. Otrok pa se sam v sebi lomi in obupuje. Tako ustvarimo možnost, da se ti otroci pogreznojo sami vase, izogibajo družbi. Ali pa vsa ta občutja dobijo nov zagon med sovrstniki, kjer smo priča kritikam, žalitvam in nasilju.
Še v razmislek: je digitalizacija res tista prenova, ki jo želimo videti v šolskih klopeh? Po mojem mnenju potrebujemo več pogovorov, razumevanja, skupinskega dela, sodelovanja in sočutja.
Melisa Spruk,
družinska in relacijska terapevtka – stažistka v zavodu Pogled
