Kako je podhranjeni gledalec osvojil lekcijo o diskurzu gospodarja

Le teden dni po gostovanju predstave Veliki diktator SNG Drame, se je v kamniškem Domu kulture odvila predstava z naslovom Pojedina pri Trimalhionu Slovenskega mladinskega gledališča, ki nam je predstavila pogled na najbolj ohranjen del Satirikona rimskega avtorja Petronija Arbiterja, ki je razgalil dekadentno družbo v času cesarja Nerona.

Razliko med knjigo in predstavo opazimo že takoj na začetku, saj Petronij uporablja prvoosebno pripoved, medtem ko predstava pod taktirko Bojane Lazić uporabi tretjeosebnega pripovedovalca (Matej Recer), ki opisuje večdnevno požrtijo, ki jo prireja Trimalhion (Ivan Godnič), ki od svojih “dvorskih” glasbenikov (Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil) pričakuje vedno več entuziazma, medtem ko na obrazu njegove soproge (Romana Šalehar) razberemo čedalje večjo apatijo. V nekem trenutku se glasbena pojedina prelevi v prave pravcate bakhanalije, med katerimi se pol ekipe v prepirih skoraj pobije, druga polovica pa se preda orgijam. Trimalhion, ki se je iz sužnja čez noč prelevil v bogataša, saj mu je njegov nekdanji gospodar zapustil vse svoje imetje, s svojim nonšalantnim obnašanjem in recitiranjem verzov, ki jih je ukradel od rimskih pesnikov, daje vedeti, da je v luči bližine smrti vse dovoljeno. Ni čudno, da med pesniki, ki se jih v predstavi omenja, izstopata Lukrecij in Horacij, dva rimska filozofa in pesnika, ki sta imela precej melanholičen pogled na svet, obenem pa sta bila obsedena s smrtjo. Po drugi strani pa ni naključje, da glasbeni zbor na odru omenja francoskega filozofa Michaela Foucalta, ki je življenje posvetil v enaki meri raziskovanju zgodovine norosti in seksualnosti kot tudi mehanizmov družbenega nadzora in kaznovanja.

Med petjem slovenske pesmi “Na planincah sončece sije” reflektor osvetli del gledalcev, med katerimi se dvigne oseba, za katero kaj kmalu ugotovimo, da naj bi šlo za jezno režiserko predstave (ki jo igra odlična Daša Doberšek). Ta s petjem in igro igralcev ni zadovoljna, saj se ji zdi, da so premalo vživeti v svoje vloge in da ne ubogajo njenih navodil, zato jih stimulira, naj pokažejo svojo najbolj zanimivo plat osebnosti. Preskok med rimskim časom in sedanjostjo je tako silovit, da gledalec potrebuje kar nekaj časa, da ugotovi, da nenadoma pred seboj ne gleda več komedije s Trimalhionom v glavni vlogi, temveč satiro na sodobno gledališče in na zagate, ki jih s seboj prinašata poklica režiserja in igralca. Drugi del predstave izpostavi številne igralske talente, ki jih premorejo nastopajoči, ko izstopijo iz naučene vloge in zavzamejo primarne vloge živali in otroka.

Vito Weis na odru prikaže ves spekter živalskih vlog od psa, prašiča pa do razigrane opice, medtem ko Anja Novak iz sebe privleče celo serijo otroških telesnih poz in grimas, s katerimi se trudi zadovoljiti visoka režiserkina pričakovanja. Predstava lepo pokaže do kam je igralec sposoben iti, če ima možnost improvizacije in kako se njegova pot razvija, če je omejen z navodili režiserja oz. gospodarja (Trimalhion). Čeprav se oba dela predstave vsebinsko in dramaturško med seboj razlikujeta, vlečeta neke vzporednice, ki se nanašajo na poslušnost, nadzor in kaznovanje. Režiserka, ki na neki točki izjavi, da “komunicira, ne manipulira” v bistvu na nezavedni ravni sporoča, da je umetniško delo v pretežni meri rezultat manipulacije in zavijanja lastnih travmatičnih vsebin v celofan dobrobiti za druge.

Nas, gledalce, v celotnem procesu namreč nihče ne vpraša kakšne so naše želje in pričakovanja, saj naj bi nas zadovoljil že sam refren pesmi “Na planincah sončece sije”, zato bi bilo sila zanimivo opazovati odločnega gledalca, suverenega planinca Kamniških Alp, ki bi kljubovalno vstal iz sedeža in posegel v dogajanje na odru. Gledališče je lahko odprt prostor le, če je v njem prostor za kritičnega gledalca, saj nas vase zavarovani pogledi preobjedenih bogatašev in nevrotičnih režiserjev, roko na srce (z izjemo redkih mazohističnih tendenc), ne zanimajo. Ali kot zapiše antropologinja Svetlana Slapšak v gledališkem listu na temo diskurza gospodar/suženj, ki se kaže v sodobnem času: “… uvedli smo suženjstvo, ljudi, ki ne smejo imeti potreb in želja, ampak služijo predvsem potrebam in željam gospodarjev, ljudi z denarjem.”

Poleg inovativnih igralskih sposobnosti velja pohvaliti tudi pevske in glasbene veščine raznolike igralske ekipe, med katerimi lahko izpostavimo Janjo Majzelj, ki s čudovitim glasom zapoje improvizirano pesem o naveličanih gledalcih. Čeprav slednji dosežejo svojih pet minut “slave” kot poslušalci in voyerji, pa bi v celoti gledano predstava potrebovala kar nekaj dramaturške dodelave, da bi upravičila sloves “odličnega” dela.

Miša Gams