Planinski krožek na OŠ Stranje je v novem šolskem letu vzel prašno pot pod noge in se zapodil po vijugastih poteh novim dogodivščinam naproti. Da malo popestrimo in prevetrimo planinsko sobo, smo na stežaj odprli vrata in spustili svež jesenski zrak, da se ujame v stare poti in jih pomede ter naredi prostor za nove, stranske, a zato morda bolj privlačne poti skrivnostnega hribolazenja.
Tako smo se v petek že proti večeru, ko so se na obrobju mesta oglašali petelini in naznanjali rdečo pot zahodnemu soncu … mi odpravili s povabilom stare grajske terase na predavanje o Via Alpini oz. njegovi Rdeči …, ki ga je vodila skozi 8 alpskih dežel od Monaca do Trsta, 2640 kilometrov dolgi, strmi, tihi, brezčasni … poti. Popotnik, planinec in uresničevalec svojih sanj, Igor Gruber.
V trdi jesenski noči smo zapuščali staro obzidje in se prepustili, tipajoči se strmi poti v dolino, ne ravno po formi planinskih pravil o varnosti sestopanja. Pa smo imeli v sebi novo iskrico, kako pomembno in vredno je zbrati pogum in uresničiti svoje sanje in jih na dolgo ali pa tudi čisto le na kratko odsanjati. Rdeča pot njega … pa je bila že davno nekje daleč na zahodu. O petelinih pa ne duha in sluha več.
Sobotno jutro. Takega si človek, ki ima zgodnje jutranje poti začrtane proti goram, lahko samo želi. Oblizne si lahko vseh pet prstov na roki in vseh 26 “špic” na kolesu. Da, danes se proti hribom podajamo ne z jeklenimi konjički, kot me je popravil eden od učencev, ker te bi bili pa zares čisto pretežki, ampak kar s karbonskimi ali pa samo aluminijastimi kolesi na lasten pogon, da smo bili bolj eko, bio oz. z vetrom v laseh.
Zbor na Iverju, tam, kjer se po asfaltu zopet začne prava Koželjeva pot. Potili smo se vse do Brstnikov, mimo koče v Kamniški Bistrici do spominskega parka in ni manjkalo adrenalina na kratkem spustu mimo Plečnikovega dvorca do Jurja. Majhno, sladko, a ravno pravšnje za dotik k tej mladi, a zanimivi veji novodobnega planinstva, turnega kolesarjenja. Z napotilom, da gorski kolesar nikdar ne divja in je spoštljiv do narave in sotrpinov, ki jih srečuje na pešpoteh!
Ah, kako prijetno diši stara planinska soba po spominih. V svoje pajčevine pa bo skozi majhne lesene špranje ujela nove …
Les je čudovit.
Planinski zdravo do naslednjič.
Besedilo: Tinkara Skamen Šerkezi, mentor Planinskega krožka na OŠ Stranje
Fotografije: Matjaž Šerkezi
