V Medobčinskem muzeju na gradu Zaprice se je včeraj odvila še ena v vrsti zanimivih prireditev, ki so, v sklopu odmevne razstave »Kam so šle vse fabrike?«, posvečene nekdanji in izginjajoči kamniški industriji.
Tokratni pogovorni večer se je začel s predstavitvijo kratkega filma o Svilanitu iz leta 1975, iz časov, ko je bila kamniška industrija v največjem razcvetu ter nadaljeval, pod vodstvom avtorja razstave »Kam so šle vse fabrike?« Marka Kumra, ki je večer tudi povezoval, s kratkim vodenim ogledom dela razstave posvečenega Svilanitu.
O zgodovini in delu nekdaj znamenite kamniške tekstilne tovarne, ki jo je ustanovil Franjo Lipovec, sta spregovorili gostji Magda Ribič in Ivana Skamen, obe »stari Svilanitovki«, ki sta zanimivosti o nekdanjem utripu in delu tovarne, v kateri sta pustili ne le dobršen del življenja, ampak tudi duše, stresali kot z rokava.
Magda Ribič, ki je Medobčinskemu muzeju Kamnik podarila del svojega osebnega arhiva in dokumentacije, je na kratko predstavila drobec tehnološkega procesa in s precejšno grenkobo v glasu dejala, da je največja škoda, ki se je zgodila z ukinitvijo proizvodnje v Kamniku, predvsem izguba znanja, saj se je le-to v Svilanitu prenašalo iz generacije v generacijo. V Svilanitu so imeli tako znanje, kot tudi kvaliteto, in bi se, z nekaj prilagodljivosti in iznajdljivosti, najbrž še naprej dalo delati, če bi jih ne prevzeli lastniki, ki niso znali ne ceniti, ne tržiti »kupljenega« znanja in zmožnosti.
Na drugi strani je Ivana Skamen (sinoči praznovala tudi svoj rojstni dan, zato priložnost izkoriščamo za zapoznelo čestitko), predstavila še drugo plat Svilanita, ki ni bila zgolj tovarna v kateri so bile zaposlene cele družine in generacije, ampak tudi stičišče usod in življenj. Njena pripoved o nekdanji skrbi za delavce in možnosti, ki so jih le-ti lahko koristili, iz današnjega vidika zaposlenih meji že skorajda na fantazijsko pripoved, saj danes zaposleni o stanovanjskem skladu, preventivnem zdravljenju v toplicah, možnostih internega izobraževanja, koriščenju številnih lastnih počitniških kapacitet ter vrste drugih aktivnosti, med katerimi je bila tudi opoldanska telovadba v proizvodnji, bržčas lahko samo še sanjajo.
Skratka, na gradu Zaprice se je sinoči odvil še en zanimiv postindustrijski večer, ki bi mu, sploh glede na nedavno popolno ukinitev in selitev Svilanitove proizvodnje v tujino, morda lahko pripisali kar značaj komemoracije oz. zapoznele maše zadušnice.
