Kamničani na 100. miljah Istre

Tudi letos se je nekaj Kamničanov udeležilo ultra tekaške prireditve v Umagu, ki že od leta 2013 sliši na ime “100 milj Istre”. Letos so zaradi sodelovanja v svetovni ultra trail seriji k imenu dodali še UTMB (Istria 100 by UTMB). Gre za tekmo Ultra Trail du Mont Blanc, ki je v zadnjih letih močno prerasla okvirje in se z letošnjo sezono z imenom in organizacijo širi domala na vse kontinente sveta.

V Umagu se je na najdaljši (rdeča trasa). Na 168 kilometrov dolgi preizkušnji s 6500 metri vzpona se je  letos pomeril Boštjan Erjavšek – Beli iz Stahovice. Svojo že kar peto (štirikrat je bil že uspešen) udeležbo na tej “zveri” med ultraškimi razdaljami je opisal takole:

“Sicer nekoliko prehlajen sem vseeno super začel in držal željeni tempo. Do Poklona (52 km) je šlo gladko, čeprav je bila pot proti Učki kar izziv. Spremljal me je droben dež, a orkanska burja me je pa kar prestavljala in zaradi megle je bila vidljivost morda le dva metra! Nekaj skrbi mi je povzročala tudi čelna svetilka z neobičajnim utripanjem. Samo upal sem lahko, da vzdrži do sončnega vzhoda.

Okrepčevalnico v Brgudcu skoraj preletim in se ustavim v Trsteniku (84km) kjer sem dobil nekaj koščkov pancete in dodatno energijo za nadaljevanje. Začele so se težave s kolenom, žulji in bolečino v stegnih. Tempo je padel, volje ni bilo prave in ponovno me je začelo opozarjati utripanje čelne svetilke. K sreči je zdržala. V Buzetu (100km) me je že čakal Miran. Spil sem juho, zamenjal tekaške copate in nogavice ter bidone z energetskim napitkom. Po menjavi obutve gre neprimerno lažje ampak žulji so bili že preveliki, da bi bilo povsem ok. Do Butonige je zame vsekakor najtežji in najbolj dolgočasen del poti zato pa je dober trening za psiho. V Butonigi (116km) natočim vodo in iščem panceto pa je ne najdem. Priznam, da je bilo težko teči naprej samo s »cukrom« v riti! A odhitel sem naprej, ker sem vedel, da me na točki v Livadah čakajo moji trije sončki. Priletel sem v njihov objem, spustil solzico, malo pojamral, noge zalil z magnezijevem oljem in odhitel naprej. Precej kratko, a še kako sladko srečanje. Sonce s katerim nisva prijatelja med tekom mi je dodatno črpal energijo. Od Grožnjana proti Bujam so se mimo vozili gorski kolesarji Calcit Bike Teama katerim sem hvaležen za lepe besede vzpodbude. Končno sem pritekel v Buje (155km) kjer sta me pričakala sodelavca Simon in Lidija z družino. Čeprav sem prišel na okrepčilno postajo že kar malo »počez« in danes ne vem točno kaj smo se menili, sem jih bil pa zelo vesel. Za zadnjih, ravninskih 12 km sem še nekoliko »stisnil« in dvignil tempo, da bi mi uspelo do cilja priti pod 24-imi urami. Začne pihati veter in se oblačiti. Umag in cilj! Trenutek, ko pozabiš na vse bolečine in olajšanje, ko vidiš družino.”

Boštjan, ki se zahvaljuje svojim pokroviteljem, je tekmovanje zaključil s časom 23:36:43 in v absolutni konkurenci zasedel odlično 13.mesto. Dober tek pa je kronal tudi s tretjim mestom v svoji starostni kategoriji, v kateri je slavil Sange Sherpa iz Nepala.

Na modri, 128km in s 5000 metri vzpona dolgi trasi smo letos držali pesti za Bojana Kramarja, žal pa je odstopil v Butonigi (77km) potem, ko je od 27 kilometra vztrajno napredoval po lestvici uvrščenih. Njegove izjave nam do objave prispevka ni uspelo pridobiti.

Ostane nam še zelena razdalja ( 68km/2160m) od Buzeta do Umaga. Matej Hribar – Mato je v tem športu že toliko let – mogoče se še spomnite, da je s 100 milj (170km) dolgo preizkušnjo v Chamonixu, kot edini Kamničan do sedaj, dvakrat uspešno opravil – da je bil prisoten tudi na premierni izvedbi Istra 100 milj, leta 2013. Od takrat je s to razdaljo opravil trikrat, dvakrat z modro oz. 100 kilometrsko in tokrat drugič tudi z zeleno. Mateju je dobro znan razvoj tega dogodka, ki je pod okriljem UTMB letos dobil nov veter v jadra. Medtem, ko spremlja kako se ultra tekaški “svet” z leti spreminja, se sam počasi odloča koliko iz tega “sveta” je pripravljen in sposoben še naložiti v svoj bogati ultraški nahrbtnik, preden ga zapre in postavi v kot. Morda je to razlog ali pa zgolj začetek sezone, da se je prijavil na nekoliko krajšo razdaljo, ki ji sam niti ne pravi ultra, ker to dejansko še ni, o sami tekmi pa je dejal:

“Kaj sploh povedati o tekmi in progi na kateri si bil že sedmič in jo poznaš skoraj do obisti? Na njej ni niti zahtevnih, dolgih vzponov in ne tehnično zahtevnih spustov. Če imaš v nogah dovolj kilometrine narejene v zimskih mesecih in si fizično pripravljen in zdrav, mora iti do cilja dokaj gladko. Tako mi je šlo leta 2019. Tudi takrat nisem bil povsem zadovoljen, ker sem redko, a sem bil kar 51 minut hitrejši kot letos! Torej sem bil letos slabše pripravljen, kar pa drži. Ko se prijavim na tekmo potem tekmujem. V prvi vrsti s seboj in potem proti drugim.

Takoj, ko je štartnina plačana je glava že delno na terenu, ki me tam čaka. Tako se počasi sestavljajo koščki, in ko na dan odločitve stojim na štartu, mora biti slika, kaj imam tam namen odteči, jasna. Letos je bilo drugače. Majhne poškodbe so, in še vedno krojijo dneve, ko bi moral normalno teči. Dni, ko nisem tekel je bilo preveč. Lahko bi mirno ostal doma in tako mogoče naredil uslugo tudi telesu. A nisem! Odpravil sem se v Umag narediti test kaj v takšnem stanju sploh lahko od tečem. Pripravljen sem bil tudi na odstop. Rad bi vedel kakšen bo odziv nog na takšno količino dotikov s tlemi. Kaj to pomeni za mesece, ko prihajajo naslednji izzivi. Pritekel sem v cilj. Izšlo se je samo zato, ker sta trma in volja premagali razum. Objel sem sina Jošta, ki je nekaj zadnjih metrov po stadionu odtekel z menoj in potem še Tanjo. Odleglo mi je. Začuda sem celo zmagal v svoji starostni kategoriji (50-54 let)! Trda izkušnja je za menoj, brazgotine in spomini pa ostajajo. Zahvaljujem pa se kamniški trgovini Thermovod za trdno podporo in mojima dvema, ker bosta nekoč in nevede diplomirala iz ultra trail teka.”

Matej je tek zaključil s časom 8:30:19 in v absolutni konkurenci zasedel 48.mesto, kar pa je bilo vseeno dovolj za zmago v njegovi starostni kategoriji.