Po zaenkrat še neuradnih podatkih se je, v korist Meščanske korporacije Kamnik, zaključilo še eno dolgotrajno denacionalizacijsko poglavje, saj je omenjena korporacija v last dobila tudi največjo, kar 2732ha in 1424.000m² veliko parcelo na območju Kamniške Bistrice, kar pomeni, da je Kamniška Bistrica domala v celoti prešla v zasebno last.
Meščanska korporacija je z vrnitvijo parcele 873/174, k.o. Županje Njive (po površini) razrešila več kot 90% svojih denacionalizacijskih zahtev, sodišče pa mora odločiti še o vrnitvi nekaterih nepremičnin med katerimi sta denimo tudi Plečnikov dvorec in stavba v kateri domuje Občina Kamnik. Mali grad in Žale, obenem pa je na sodniški tehtnici v pretehtavanju tudi večmilijonska odškodnina.
Kako in na kakšen način bo vrnitev premoženja, ki v preteklosti ni bila nikoli last fizičnih oseb, ampak je bilo lastništvo vezano na kamniške hišne številke, prineslo v prihodnosti, zaenkrat še ni povsem jasno. Kamniška javnost Meščanski korporaciji Kamnik, predvsem zaradi očitno sebičnih in pohlepnih interesov nekaterih njenih posameznih članov, ni ravno najbolj naklonjena, sodeč po prvih in še neuradnih informacijah, pa utegne biti vse skupaj precej, recimo temu tako, še kako »zanimivo«.
Tudi zaradi tega, ker se zdi, da si nekateri starejši, vendar zelo vplivni člani MKK gospodarjenje z ogromnim premoženjem predstavljajo povsem po domače. Neuradno smo namreč izvedeli, da naj gospodarski odbor Meščanske korporacije Kamnik na sinočnji seji izglasoval, da naj bi bila skrb za bistriške gozdove v prihodnje zaupana enemu izmed bližnjih sorodnikov precej vplivnega člana MKK, ki je sicer povsem v redu možak, vendar je gostinec, ne pa gozdar oz. logar, kot bi bilo logično pričakovati oz. kakršen je bil eden izmed nasprotnih predlogov. Ob pomislekih glede tega, da se v novi vlogi morebiti ne bi najbolje znašel, pa naj bi zmagal argument, da se bo že še naučil.
Kako bo tovrsten »domač pristop« in »učenje« najvplivnejših članov Meščanske korporacije Kamnik utegnilo vplivati na prihodnji utrip Kamnika in Kamniške Bistrice, se bo najbrž začelo kazati že kaj kmalu, se pa nadejamo, da bo tudi v vrstah MKK slednjič prevladala preudarna in k trajnostnemu ter premišljenemu gospodarjenju naklonjena struja, ki bo upoštevala tudi dolgoročne interese korporacije, obenem pa tudi prebivalcev in mesta, ne pa sledila zgolj sebično ozkogledim “muham” nekaterih vplivnih “purgarskih” posameznikov.
V nasprotnem primeru se utegne zgoditi, da bo bistriški konec, razen za premikajoči se kip Marije v Županjih Njivah, bogatejši še eno znamenitost, saj bo kip Bosovega Tineta, podobno kot številni Kamničani, zagotovo začel zavijati z očmi.