Po dolgih, predolgih letih smo v Kamniku sinoči slednjič znova dočakali spodobno in privlačno »občinsko« proslavo ob kulturnem prazniku, ki so jo, na domala zavidljivi ravni, pripravili dijaki in dijakinje ter mentorji Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik.
Privlačno gledljiv, raznolik, predvsem pa odličnih nastopov poln in kvalitetno pripravljen program, ki so ga pripravili kamniški dijaki, je marsikoga izmed prisotnih več kot prijetno presenetil, pri čemer presenečenja ne gre toliko pripisati zgolj odlično pripravljenemu in izvedenemu programu, ampak predvsem »kulturnemu zapečkarstvu« ter nepoznavanju kamniške kulturne scene.
Tovrstne prireditve v izvedbi kamniških dijakov (pa tudi drugih) so v Kamniku namreč že dlje časa bolj pravilo kot izjema, le da jih večina Kamničank in Kamničanov, med katerimi je žal tudi »šokantno« velik del kamniških velmož in velžena, ki se običajno raje udeležujejo bolj veseljaško naravnanih prireditev, ne pozna, saj se povečini odvijajo brez rdečih preprog, predvsem pa ne služijo (samo)promociji teh ali onih kamniških samovšečnežev.
Zato je bilo med prireditvijo prav zabavno opazovati (nekatere) kamniške velmože in žene, ki jih utegnemo ob letošnjem »super volilnem letu« videti na domala vsaki, ne le pasji, ampak tudi mačji, polžji in kačji procesiji, ko so presenečeno odprtih ust domala zijali na (vsaj zanje presenetljivo) odrsko dogajanje, ob koncu prireditve pa, lahkotno kot predvolilne obljube, delili sladkobne prežvečke pohvalnih fraz ter obenem skorajda žareli od (samo)ponosa, da imamo v Kamniku tako razvito kulturno dogajanje, obenem pa iskali način, da bi si z zaslugami lahko vsaj v neki meri okrancljali tudi lastna prsa.
Za kaj takšnega pa se bodo morali v prihodnje precej bolj potruditi kot doslej, kajti zasluge za »občinsko proslavo« bi, »občinski« tituli in slavnostnemu govorniku navkljub, najbrž kaj težko na kakršen koli način pripisali zaslugam Občine Kamnik in pristojnim občinskim birokratom, ki do kulture na Kamniškem že vrsto let gojijo domala zaničljiv oz. mačehovski odnos. Le-to lahko konkretno ponazorimo že z dejstvom, da na Občini Kamnik do letošnjega kulturnega praznika (ponovno) niso uspeli spacati skupaj niti vsakoletnega razpisa za sofinanciranje programov in projektov s področja kulture v letu 2018, kakršnega so v Ljubljani denimo zaključili že konec lanskega novembra, medtem ko bo treba v Kamniku bržkone znova čakati na nekakšno občinsko »velikonočno« vstajenje.
No ja, razen v primeru, če gre za premišljeno občinsko taktiko in načrten pristop, ki ga lahko morda še najlažje ponazorimo s prežvečečki plehkih fraz slavnostnega govornika, župana Marjana Šarca, ki je bil, kot je dejal, »šokiran nad polno dvorano«, med drugim pa s pokroviteljsko velikodušnostjo pripomnil: »Očitno je tako, da umetnik lahko svoje najboljše storitve ustvari, ko je premražen, žejen, ko išče ljubezen ali pa ko mora gledati ljubljeno osebo v objemu drugega…« Ni kaj, skupaj z njegovimi prestrašenimi občinskimi valpti, mu zagotavljanje tovrstnih pogojev dela kamniških kulturnih ustvarjalcev zagotovo nadvse uspeva.
Ampak odslej bo, če smo prav razumeli precej samovšečni ter domala mesijanski nagovor kamniškega »kulturnega direktorja« dr. Tomaža Simetingerja, vse drugače, kajti po njegovih besedah: »Dom kulture Kamnik postaja stavba, kjer domuje umetnost, povezovalni člen vseh, ki se želijo udejstvovati na tej poti nenehnega iskanja.«
Sliši se prav imenitno, še posebej, ker se ob tem lahko nehote vprašamo, kaj smo v zadnjih petnajstih letih, se pravi pred »občinskim kulturnim štetjem«, pravzaprav spremljali na odru Doma kulture Kamnik. Če smo kamniškega kulturnega direktorja prav razumeli, je šlo bržkone zgolj za nekakšne neartikulirane poskuse kamniških potomcev lovcev na mamute, ki so poskakovali ob klesanju kamnitega orodja in pri tem, ko so se nerodno udarili po prstu ali dveh, obenem spustili še kak kruleč glas, ki bi morda lahko spominjal na zametke zborovskega, ali kakega drugega petja s plesom.
Precej lažje, predvsem pa s precej večjo mero verodostojnosti, je bilo zato prisluhniti pozdravnim besedam Bernarde Terstenjak, ravnateljice Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra, kjer že vrsto let zapored, pa četudi nekoliko odmaknjeno od »občinskih oči«, konkretno in učinkovito skrbijo za dejanski razvoj ustvarjalne kreativnosti, kulture in umetnosti na Kamniškem oz. kot je dejala ravnateljica: »Na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra Kamnik se trudimo, da s skrbjo za kulturo oplemenitimo standarde in številske merilce uspeha. S samoumevnim prepletanjem kulture v šolski vsakdan negujemo nivo omike in izražanja, s posebnimi poudarki ga nadgrajujemo in v dijakih sejemo željo po spoznavanju, po več in boljšem.«
Glede na videno in slišano, ne le na sinočnji izvrstni proslavi, ki so jo prisotni nagradili z dolgim aplavzom in ovacijami, ampak na številnih prireditvah v zadnjih letih, besedam ravnateljice lahko zgolj z navdušenjem pritrdimo, obenem pa se kamniškim srednješolkam in srednješolcem ter njihovim mentorjem lahko zahvalimo za res lepo organizirano, izpeljano in doživeto predstavo oz. proslavo, s katero smo, tako kot lani, le da na drugi lokaciji, tudi v Kamniku dostojno proslavili današnji kulturni praznik.
Proslava je bila lepa in všečna, ob tistem, kar je bilo, brez kake večje potrebe “pripeto” k programu, pa nam pride na misel prešernov vez iz pesmi Nezakonska mati: “Kaj pa je tebe treba bilo…”
Fotogalerija
