Danes opoldne, na kulturnega praznika dan, se je pod vznožjem Malega gradu zbrala živopisna množica ter se v kulturni procesiji ponovno podala na Kamniški kulturni krog.
Kamniški kulturni krog, neformalno združenje domorodnih ustvarjalcev in ljubiteljev kulture, hkrati pa tudi istoimenski dogodek, se je pod sveže obritim Malograjskim kucljem odvil že drugo leto zapored.
Vse skupaj se je tudi letos začelo v času, ko so zvonovi okoliških cerkva jeli biti opoldansko plat zvona, kar je, vsaj na simbolični ravni, spomnilo na govor sinočnjega slavnostnega govornika državne proslave v Cankarjevem domu, le da je imel njegov glas bolj zven navčka, medtem ko kamniški zvonovi, kljub dokaj očitnemu mačehovskemu odnosu občinskih oblasti – le-te so pred kulturnim praznikom objavile zgolj razpis za sofinanciranje športa, ne pa tudi kulture – do kulture in kulturnih izvajalcev, svoje plati bržkone ne klenkajo zavoljo stanja kamniške kulture in duha, ampak zgolj iz navade.
Kljub temu, da slavnostnega govornika današnja, domala ilegalna oz. v veliki meri vsaj spontana prireditev ni imela, je razveseljivo, da je v opustelo središče našega praznično zatohlega mesteca vseeno privabila kar lepo število obiskovalcev, ki so jih izvajalci dogodka – tudi v kulturi ne gre brez lobiranja – ustrezno razporedili glede na njihovo starost. Stari in mladi so, kot je to v navadi, dobili svoj prostor vsak na svojem bregu, prepišen Samčev predor pa je služil kot simboličen generacijski, ali kakršen koli že pač, prepad nesmiselnega in nepotrebnega ločevanja, preko katerega pa se je k sreči kaj kmalu razvil, sprva sicer nekoliko negotovo majav, nato pa vse bolj složno odločen most poezije, ki je zgladil vse razlike in spore ter obe strani, na poti do druge postaje kamniškega kulturnega pota, ob vznožju hriba znova združil in pomešal med seboj.
Kulturna procesija se je z vznožja Malega gradu premaknila do nekdanje Ljudske knjižnice, kjer so izpod spomenika revolucije zazveneli nedorečeni verzi Zdravljice, ki je obiskovalce povabila k nadaljevanju poti v t.i. Evropski park, kjer se je najprej odvila avdio-vizualna recitacija Lepe Vide v izvedbi virtualno sposojene prave igralke.
Ker pa gre za pomembno pesem našega največkrat zlorabljenega poeta, ki že za časa svojega življenja opozarjal na aktualno problematiko migrantov, saj poznate zgodbo – od detergentov in mehčalca okajeno Lepo Vido zapelje in odpelje nek temnopolt pritepenec – je že slišana zgodba oz. pesnitev dobila še svojo pantomimično ponovitev oz. nazorno uprizoritev, kar je zadovoljilo tudi okus in potrebe ljubiteljev akcijskega žanra ter nepismenih in nemalokrat hkrati tudi gluho samooklicanih oboževalcev kulture, obenem pa postreglo še z lepim in poučnim naukom, ki mu lahko, skupaj s presenečenjem, prisluhnete v spodnjem videoposnetku.
Iz parka Evropa, ki v svojih kotičkih, ne le simbolično, ampak kar konkretno opozarja na propad in zasvinjanost Evrope, se je kamniška kulturna kača odvila proti »naravnemu habitatu« aktivno depresivne mladine – posvečen prostor koder naj bi bog ven molil roko je bil nadvse ljubo pribežališče tudi našemu najbolj čaščenemu pesniku – kjer sta kamniški mladenki, ki sta združili pesniške in glasbene moči, pripadnike svoje generacije zbudile in povabile v živahen ples ustvarjalnega upanja, ki se mu je z občasnimi, skorajda nehotnimi trzljaji, če seveda ni šlo zgolj za zgodnje simptome starostne tresavice, na trenutke pridružilo tudi nekaj starejših obiskovalcev.
Neprizanesljivi scenaristi kulturnega dogodka so zbrano druščino, brez morebitnega, nenazadnje pa s kulturnim udejstvovanjem nesporno zasluženega prigrizka in osvežilne pijače, iz toplo vabečega zavetja božje roke, neusmiljeno usmerili in odvedli do zadnje postaje – to je Kamniškemu kulturnemu krogu pridalo pridih domala dantejevskega krožišča – spominskega stebrišča kamniških propilej, kjer v bronasti osamljenosti zeha dr. Starovasnik, ki mu je bila že pred desetletji obljubljena glavata druščina znamenitih Kamničank in Kamničanov.
Podobno kot lani, je tudi tokrat pod propilejami nastopil trenutek za demokracijo, ko je bila vsem zbranim dana možnost predlagati, kdo bi utegnil osamljenemu Starovasniku in lani predlagani Valeriji Hejbal, še utegnil delati družbo. Ljudski glas je s tesnim izidom odločil, da bi si to, v elitni in hudo izenačeni konkurenci imenitnih predlogov; Dušana Lipovca, Felicite Kalinšek, Frana Albrehta in Marije Vere, to še zaslužil nekdanji kamniški mestni oz. ljudski godec in modrec – Temni Valček, ki je zavoljo občinske zanikrnosti pred leti tragično preminul pod nezavarovano škarpo pri avtobusni postaji.
Po demokratičnih volitvah zaslužnega Kamničana, se je slednjič iztekla tudi prej začeta, vendar nedokončana Zdravljica, spontano pa je zazvenela deklamacija še kake pesmi…
Pravijo, da je navada železna srajca, kar nas v primeru Kamniškega kulturnega kroga, še posebej veseli. Dogodek se je namreč odvil že drugič zapored, z drznim vizionarstvom navdahnjeni člani Kamniškega kulturnega kroga, pa napovedujejo, da bo prireditev postala tradicionalna. Še več, za prihodnji 8. februar napovedujejo, da bo Kamniški kulturni krog, ne le dogodek, ampak velika in prava kamniška proslava kulturnega praznika.
Se že v naprej veselimo, iz samega veselja in v čast kulturnega praznika, pa si požvižgavamo napev: “Prišla bo pomlad…”
Kamniška ustvarjalna pomlad, kajti lastovk je vse več.
