Včeraj sta na Kamniškem, kjer obeleževanje in praznovanje 1. maja beleži že skorajda stoletno tradicijo, drugo leto zapored in v domala v istem času, potekali dve različni prvomajski prireditvi, in sicer tradicionalno, že 94. prvomajsko delavsko srečanje v Kamniški Bistrici ter novodobna občinska prvomajska veselica na Starem gradu.
Tradicionalno delavsko srečanje v Kamniški Bistrici
Prvomajsko delavsko srečanje v Kamniški Bistrici, ki letos beleži že 94-letno zgodovino, je bržčas prireditev z najdaljšo tradicijo na Kamniškem, zato ni nič nenavadnega, da se je pri planinskem domu ob izviru Bistrice tudi letos ponovno zbralo veliko število obiskovalcev, ki so prisostvovali pripravljenemu programu ter na ta način počastili praznik dela.
Že res, da se ob prvem maju v Kamniško Bistrico nič več ne zgrinjajo tolikšne množice kot nekdaj, ampak to so bili časi, ko so bili socialna varnost, osemurni delavnik, dopust, plačane nadure in druge delavske pravice, nekaj povsem samoumevnega in nedotakljivega. Tudi zaradi tega so bili morda takratni prazniki dela in prvomajski prazniki lahko neobremenjen čas veselja, sprostitve in zabave, prvomajska srečanja pa ob tem nemalokrat tudi čas in prostor za nebrzdano veseljačenje, ki ima s pravim pomenom in namenom praznika dela in boja za delavske pravice bolj malo skupnega.
Tako imenovanih starih, dobrih časov, ko je bilo dela dovolj za vse, s poštenim in pošteno plačanim delom, pa si je lahko vsakdo zagotovil dostojno in človeka vredno življenje, se še marsikdo spomni. Predvsem zdajšnji upokojenci, ki so s svojim, ne le plačanim, ampak tudi prostovoljnim oz. udarniškim delom pomagali pri gradnji tako prejšnje, kot tudi zdajšnje države.
Zato najbrž ni nič nenavadnega, da so večino včerajšnjih obiskovalcev tradicionalne prireditve z domala stoletno tradicijo v Kamniški Bistrici, tvorili predvsem starejši obiskovalci oz. upokojenci, med katerimi se jih večji del takšnih, ki se s pošteno prisluženimi oz. prigaranimi, žal pa zelo nizkimi pokojninami, le stežka in s precej odrekanja prebija iz meseca v mesec. Pri tem pa jih, vajenih skromnosti in odrekanja v mladosti, prenizke pokojnine ne bolijo tako močno, kot zavest in spoznanje, da je večina nekdaj skupnega premoženja, ki so ga pomagali ustvariti, bodisi uničena, bodisi je, ob podpori politike in samostojne države, ki smo se je tako veselili, na sporen način prišla v roke pohlepnih posameznikov, če že ni bila uničena, ali kar naravnost pokradena.
Na to je na nek način opozoril tudi vsaj nekoliko presenetljivi slavnostni govornik prireditve, poslanec v Državnem zboru mag. Matej Tonin, ki je med drugim dejal, da nobena družba z velikimi razlikami med ljudmi na dolgi rok ne more preživeti, obenem pa opozoril na posledice divje privatizacije oz. »prihvatizacije«, ki še vedno traja, v svojem nagovoru pa potrkal tudi na vest lastnikov podjetij:
»Dobri proizvodi in storitve se dobro prodajajo, kar omogoča dobre plače in sredstva za nadaljnji razvoj podjetja. Žal smo v preteklih dvajsetih letih videli tri faze ”prihvatizacije”, ko so ljudje, ki jih je vodil pohlep, postali lastniki podjetij. Zanimal jih je samo dobiček, ne pa tudi pogoji dela zaposlenih. To niso odgovorni lastniki podjetij. Današnja sporočilnost 1. maja je prav zaradi njih še toliko večja. Politika, sindikati in delodajalci smo dolžni storiti več za izboljšanje delovnih pogojev in plač delavcev v prihodnje.«
Skromno, vendar dostojanstveno prireditev, ki jo je povezoval in vodil Martin Gorenc so, v sodelovanju s Planinskim domom v Kamniški Bistrici in Turističnim društvom Kamniška Bistrica, pripravili člani Delavskega kulturnega društva Solidarnost, ki so prireditev popestrili s pesmijo in recitacijo, po koncu slovesnosti pa se je druženje pri planinskem domu nadaljevalo z zabavo ob zvokih tria Domačini.
Kot smo že omenili, je bil slavnostni govornik letošnje tradicionalne prvomajske slovesnosti v Kamniški Bistrici mag. Matej Tonin, ki mu nekateri prisotni, poleg še nekaterih drugih stvari, ki jih običajno zagovarja njegova stranka, še niso odpustili, da je, resda v zameno za prosti Veliki petek, glasoval za ukinitev 2. maja kot prazničnega dne.
Tokrat se je morda vsaj deloma odkupil s finančnim prispevkom kamniške NSi, ki je na ta način pomagala pri ohranjanju tradicije in izvedbi letošnje prvomajske prireditve, četudi se ob vsem skupaj poraja manjši, vendar precej praskajoče moteč pomislek, da si je s tovrstnim prispevkom na nek način pravzaprav »kupil« tudi mesto slavnostnega govornika, z ustaljenega scenarija pa črtal tudi običajni nagovor predstavnika Delavske zveze, kar je vsaj nekoliko vznejevoljilo predstavnike druge politične opcije, člane SD Kamnik, ki so po stari navadi poskrbeli za prvomajske nageljčke.
Občinska prvomajska veselica na Starem gradu
V istem času kot je v Kamniški Bistrici potekala tradicionalna prvomajska slovesnost, je na Starem gradu, kjer je bil dan poprej tudi uradno odprt prenovljeni gostinski lokal, z vsem pompom potekala še ena prireditev, in sicer uradna občinska prvomajska veselica.
Trenutna mestna oblast se je namreč kljub lanskim opozorilom, da gre pri vsem skupaj za domala nespodobno načenjanje tradicije občinskih prvomajskih praznovanj v Kamniški Bistrici, ponovno odločila, da na Starem gradu organizira svojo, novodobno občinsko prvomajsko veselico.
Tudi občinska prvomajska veselica je na ponovno oživljen Stari grad, ki je od t.i. »osvoboditve« oz. od prostovoljnega čiščenja, ki se ga je udeležilo prek sto prostovoljcev, do odprtja prenovljenega lokala čakal kar dve leti, privabila precejšnje število obiskovalcev.
Le-ti so se lahko na Stari grad brezplačno pripeljali tudi z avtobusom, na prireditvenem prostoru, ki ga je v večji meri zasedal šotor, pa so lahko prisostvovali pomenljivo dvoumnemu tragikomičnemu zabavnemu programu v izvedbi Andreja Rozmana – Roze, ki se je lotil borbe za, povečini izmišljen, denar.
Zabavni program občinske prvomajske veselice so s svojim nastopom popestrile tudi kamniške mažoretke ter Mestna godba Kamnik«, ki bi jo morda, glede na to, da so se že drugo leto zapored, najbrž ne zgolj zaradi »komande« mestnih oblasti, izognili nekdaj tradicionalnemu budniškemu nastopu v Kamniški Bistrici, v šali lahko preimenovali kar v »Grajsko godbo Kamnik«.
Kot slavnostni govornik prireditve je nastopil kamniški župan Marjan Šarec, ki se je, z vso svojo igralsko nadarjenostjo, v gromoglasnem in populistično všečnem nagovoru floskul o delu in pokončni, nehlapčevski drži, ki ga je bilo menda razločno slišati tudi na Milem vrhu, za nekaj trenutkov prelevil v priložnostnega foteljskega revolucionarja ter med drugim dejal tudi: »Prvi maj naj bo praznik dela, naj ne bo praznik objokovanja preteklih časov, ki jih nikoli več ne bo. Socializma ne bo nikoli več, Jugoslavije ne bo nikoli več, imamo pa našo državo in imamo še čas, da z njo delamo tako, da bo tudi država na nas ponosna.«
V kričeče teatralni županovi govorniški vnemi, ki jo je prisotno občinstvo vmes prekinilo tudi z aplavzom, in utegne županu v volilni tekmi, ob morebitni resni predsedniški kandidaturi, v volilno malho prinesti še kak glas več, se je župan spomnil tudi na vse tiste, ki so pred slabima dvema letoma pomagali pri čiščenju Starega gradu, le-ti pa so bili za svoj trud, če so na Stari grad prišli v priložnostnih majicah izpred dveh let, nagrajeni z brezplačnim golažem. Za popolno doživetje vzdušja, kot je nekdo od prisotnih hudomušno pripomnil, je morda manjkal zgolj še načrtovano spontan nastop kakega plavolasega dečka, ki bi, kot v legendarnem filmu Boba Fossea zapel, da jutri pripada nam. Skratka, navdihujoče.
Po uradni slovesnosti se je prvomajska veselica na Starem gradu nadaljevala z zabavo ob zvokih ansambla Roka Žlindre, v lepem pomladnem dnevu pa naj bi znova oživljeno izletniško in razgledno točko nad Kamnikom, po podatkih organizatorjev prireditve, obiskalo okrog 500 obiskovalcev.
Nepotreben prvomajski razkol
Za konec lahko rečemo, da smo imeli včeraj na Kamniškem dve razmeroma dobro obiskani prvomajski prireditvi. V Kamniški Bistrici se je znova zbralo veliko ljudi, prav tako je lepo zaživel tudi Stari grad. Žal pa pri (pre)obilju kamniških prvomajskih prireditev tudi letos ostaja vsaj nekoliko grenak priokus, da ima komercializirano kamniško proslavljanje prvega maja vse manj opraviti z bojem za vse bolj poteptane delavske pravice, domala privatizirane oz. »prihvatizirane« prvomajske prireditve, pa postajajo predvsem poligon za parado domačih političnih petelinčkov, ki se že pripravljajo na skorajšnji predvolilni spopad za prevlado na gnojišču lokalnega političnega prizorišča.
Občani in občanke, ki jim je tovrstnega petelinjenja bolj malo mar, pa ob vsem skupaj zavijajo z očmi in, kot Bosov Tine, pogledujejo nekam v zrak. Ni namreč malo takšnih, ki bi se z veseljem udeležili obeh prireditev, če le ne bi bili ob isti uri, po drugi strani pa so se občani začeli deliti tudi na tiste, ki gredo (nalašč in zgolj) samo v Kamniško Bistrico in na tiste, ki gredo (nalašč in zgolj) samo na Stari grad. Še več pa je takšnih, ki ne gredo nikamor. Žal nekateri tudi zaradi tega, ker si tega ne morejo (več) privoščiti.
Živel 1. maj!
