Pred nekaj dnevi sem se ponovno potepala po Veliki planini. Bil je eden tistih dni, ki na planino ne privabijo veliko pohodnikov – meglice so se podile iznad Poljanskega roba proti Velikemu stanu, da se na trenutke ni videlo kaj več, kot nekaj metrov pred seboj. Taki dnevi na planini so mi še posebej ljubi, saj je ozračje prav mistično…
S skupino gostov iz Francije smo se iz Gradišča ravno spustili v pastirsko naselje, ko sem, ko so se meglice le nekoliko razkadile, pred seboj, tam, sredi stanu, zagledala imeniten, moderen avto. Spuščen skoraj do tal je sijal sredi pastirskega naselja. “Hm,” sem pomislila, “pašna sezona se začne šele čez slab mesec! Le kateremu pastirju se je tako mudilo na planino!?”.
Potem sem le zagledala mlado žensko, ravno tam, pri smerokazu, sredi stanu, kjer se pot razcepi bodisi proti Domžalskemu domu, bodisi proti Zelenemu robu, ali pa gor, po klančku, do pastirskega stanu Gradišekovih, ali nazaj, po cesti, v smeri Mačkinega kota. Približala sem se ji in jo v angleščini vprašala, če potrebuje pomoč. “Yes, please,” je odgovorila in me vprašala, kje bi lahko tu spila kavo. Vprašala sem jo, iz katere smeri je prišla in razložila možnosti, potem šele sem doumela, da je mislila, kam bi šla lahko na kavo Z AVTOM.
Zdaj šele se je v moji glavi vse poklopilo! Pri avtu sem zagledala še dva moška, njena sopotnika, in jo vprašala, če imajo dovoljenje za dostop z avtom. Začudeno me je pogledala in kar zlezla vase, kakopak, zato sem jo vprašala, kako to, da so spregledali številne znake ob cesti, ki vodi do planine, ki opozarjajo, do kod je promet še dovoljen oziroma, od kod naprej je prepovedan (oziroma dovoljen le s prepustnico), saj je območje zaščiteno kot del naravne in kulturne dediščine…
Zgodba se še nadaljuje, namen mojega pisanja pa je v tem, da (tudi kot lokalna vodnica) ponovno opozorim na problematiko prometa oziroma dostopa do planine z motornimi vozili, sploh zdaj, tik pred začetkom pašne sezone, ko bo obiskovalcev (in kršiteljev), največ.
Tudi sama se na planino pogosto podam po cesti in avto pustim na enem od označenih parkirišč, od koder nadaljujem peš. In seveda je tudi do moje denarnice mnogo bolj prijazno, da je dostop z avtom do take višine, (zaenkrat) možen brezplačno. Pa vendar se zadnja leta, ko se je obisk planine izredno povečal in vem, da se mnogi ne odločijo za dostop z nihalko in sedežnico, pač pa z avtom, in ko gledam, v kakšnem stanju je cesta, sprašujem, kdaj se bo uredila omenjena problematika. Torej, kdaj se bodo postavile “rampe”, ki bodo fizično omejile dostop z avtom oziroma bo od tam naprej dostop možen le proti plačilu (kot je to že urejeno v številnih evropskih državah)? Takoj podprem tako ureditev, četudi bo ravno nas, domačine, ki gremo večkrat gor, najbolj udarilo po žepu! Vendar sem prepričana, da se lahko le na tak način omeji in regulira dostop z motornimi vozili in tako zagotovi nujno vzdrževanje ceste in s tem večjo varnost za vse ter nenazadnje, vsaj nekoliko poskrbi za naravo.
Zato – vržem (še eno) kost! (Vem, namreč, da so to storili že številni pred mano). In sprašujem, kdo od pristojnih bo sprožil kolesje ukrepov, ki bodo vodili k temu, da se motorni promet na planino oziroma dostop z motornimi vozili, končno uredi, tako kot je treba.
Lokalni vodniki včasih veljamo za precej “tečne”, zato, ker dosledno opozarjamo na potrebno opremo v gorah, pa tudi zaradi skrbi za okolje, v katerem živimo. Preprosto zato, ker nam je mar in ker menimo, da je to tudi del našega poslanstva. In ja, tudi sama sem že večkrat bivala v kakšni od turističnih koč in vso potrebno opremo do vrat koče prinesla na svojih ramenih. Tudi službeno sem pogosto na planini, večkrat tudi z novinarji, vendar smo vso potrebno opremo za snemanje vedno prinesli na lastnih nogah (in ramenih).
V svetu veljamo za “zeleno deželo”. Če se že razglašamo za “zeleno deželo” je res že čas, da se začnemo temu primerno tudi vesti in s potrebnimi ukrepi že na lokalni ravni poskrbimo, da bomo »zeleni« tudi še v prihodnje. Sicer bo Veliki stan kmalu preplavljen s pločevino. Mislite, da bo tujim gostom, ki pridejo in odidejo, mar, če nam ne bo?
Irena Grmek
