Pogovornega srečanja z ministrom za kmetijstvo Dejanom Židanom, ki je sinoči, v organizaciji kamniške izpostave Kmetijsko gozdarske zbornice, potekalo v gostilni Pri planinskem orlu v Stahovici, se ni udeležil zgolj kmetijski minister Dejan Židan, ampak je bila prisotna močna delegacija državnih uradnikov, ki slovenskim kmetom, bodisi grenijo, bodisi tudi sladijo vsakodnevno delo in življenje.
Pogovornega večera s kmeti, predstavniki agrarnih skupnosti in nekaterih s kmetijstvom ter gozdarstvom povezanih organizacij, ki ga je v restavraciji gostilne Pri planinskem orlu sinoči pripravila kamniška izpostava Kmetijsko gozdarske zbornice, ki ji predseduje Jožko Romšak, se je udeležila močna vladna delegacija, ki so se je, razen ministra Dejana Židana, udeležili še namestnica generalne direktorice Direktorata za kmetijstvo Melita Bizjak, generalni direktor Direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo Jošt Jakša, Andrej Hafner iz službe za pravne zadeve ministrstva ter Rok Roblek, nekdanji predsednik Zveze podeželske kmečke mladine, zdaj pa predstavnik Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Svetu vlade RS za mladino.
Našteti so že pred prihodom ministra Dejana Židana, ki je, spričo dolgotrajne seje vlade, na pogovorni večer prišel z nekaj zamude, prisotnim podali že kar nekaj informacij o novih ukrepih in spodbudah ter drugih novostih, ki jih je pripravilo oz. jih pripravlja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Za izhodišče pogovornega večera z ministrom je služila predvsem aktualna kmetijska problematika, v večji meri povezana s sredstvi, ki so namenjena kmetijstvu in kmetijski dejavnosti, pa naj gre za spodbude in subvencije, povračila škode, trošarin in podobno. Seveda je beseda nanesla tudi na pretirano »papirologijo«, ki se dostikrat, še posebej na ekoloških kmetijah, po nepotrebnem podvaja, kmetovalcem pa zapletena birokracija nemalokrat povzroča tudi precejšnje ter povsem nepotrebne stroške.
Predstavniki ministrstva so prisotnim, po svojih najboljših močeh, pojasnili marsikatero nejasnost, kljub temu pa niso mogli v celoti premostiti razkoraka, ki ga je opaziti med kmetovalci in načrtovalci kmetijske politike oz. uradniki, dasiravno je treba reči, da so bili prisotni kmetje presenetljivo vljudni in mirni, prav nič puntarski. Dosti bolj kot bi bilo pričakovati, kajti ob šanku zna marsikateri med njimi na račun uradnikov in države izreči prenekatero ostro in glasno kritiko, ki pa se je tokrat izrazila zgolj prek vljudno izraženega gneva in ogorčenja, ki ga je bilo čutiti v glasu posameznikov, ki so ministru in njegovim spremljevalcem uspeli zastaviti kako vprašanje.
Kot je bilo zaznati iz razprave, pa kmetovalci niso tako ogorčeni nad zmanjševanjem subvencij in spodbud, saj se zavedajo, da je sredstev vedno manj, kot jih motijo razne večje in manjše krivice, ki naj bi se, po njihovem mnenju, dogajale pri razdeljevanju sredstev, ocenjevanju in povračilu škod, krivični obravnavi lastnikov strmih zemljišč in podobnem. Še vedno so namreč močno skeleče rane, ki jih je prizadejal žled, še bolj pa skelijo krivične ocene škode, ki so bile na Kamniškem določene pavšalno, zgolj na ravni petih odstotkov, čeprav so bili posamični gozdovi poškodovani precej huje, kot je znašala uradna pavšalna ocena. Podobnih krivic, ki jih doživljajo kmetje, pa naj bi bilo še cel kup.
Kljub temu, da so predstavniki ministrstva pokazali precejšno mero razumevanja za njihove težave, se je zdelo, da prisotnih kmetovalcev njihovi odgovori ne zadovoljijo, minister Dejan Židan, pa jim ni ostal dolžan in jim je dejal, da so za razkorak med ministrstvom in kmetovalci nemalokrat krivi tudi kmetje, ki so preslabo organizirani ter da premalo jasno izrazijo svoje želje in zahteve. Kot primer dobre organiziranosti je navedel slovenske čebelarje, ki so, skupaj z Ministrstvom za kmetijstvo v zadnjem času napisali pravo zgodbo o uspehu, saj so se z uspešno izpeljanim predlogom o svetovnem dnevu čebelarstva, domala v trenutku zavihteli v čebelarski svetovni vrh, kar ni zgolj velik promocijski in moralni uspeh čebelarjev, ampak se vse skupaj konkretno odraža in pozna tudi na gospodarski ravni, ne le v čebelarstvu, ampak v kmetijstvu nasploh.
Je pa nekoliko zaskrbljujoče, da minister Dejan Židan nekoliko prevečkrat omenja evropsko kmetijsko politiko, premalokrat pa slovensko. Poraja se namreč občutek, da Ministrstvo za kmetijstvo vse preveč časa porabi za reševanje akutnih težav slovenskega kmetijstva, oz. bolje rečeno, popravljanju napak iz preteklosti, ko so z nepremišljenimi spodbudami pospeševali razvoj posameznih panog, medtem ko je premalo pozornosti namenjeno strateškim ciljem, denimo povečevanje samooskrbe, katere raven je že več kot zaskrbljujoča.
Iz gospodarskega vidika je prodor na tuje trge nedvomno zanimiv za specializirane pridelovalce, medtem ko je nadaljnje spodbujanje proizvodnje v kmetijskih panogah, ki že zdaj proizvajajo precej več kot sploh potrebujemo, za primer lahko vzamemo pridelavo mleka, bržčas povsem nesmiselno početje in v navzkriž s strateškimi interesi države. Na račun nepremišljenih spodbud zagotovo trpi pridelava na drugih področjih, kjer je slovenska samopreskrba domala na psu, saj na nekaterih področjih ne dosega niti polovice potreb države.
Spričo hude tuje konkurence položaj slovenskega kmeta in kmetijstva zagotovo ni zavidljiv, k slabšemu položaju pa po nepotrebnem prispeva še razkorak med pristojnimi vladnimi službami in kmetovalci, ki pa pri vsem skupaj, resnici na ljubo, vendarle nosijo tudi svoj del krivde, saj so preslabo organizirani, razdeljeni na posamezne lobije, ki si običajno prizadeva le za lastne koristi in interese, nekega organiziranega skupnega nastopa, pa zaenkrat še nimajo, oz. kot je dejal eden izmed njih: »Zakaj smo kmetje vedno pametni samo za šankom, ko se je treba izpostaviti, pa ni nikjer nikogar.«
Spričo tega je bil sinočnji pogovorni večer z ministrom Dejanom Židanom in predstavniki njegovega kabineta več kot dobrodošel, saj dogodki kot je bil včerajšnji, nedvomno pomagajo k zbliževanju stališč, predvsem pa k boljšemu medsebojnemu sodelovanju. Predstavniki ministrstva so namreč tekom večera dobili kar nekaj konkretnih in opozoril, ki jih kaže upoštevati, za kar so izrazili precej volje, kmetje pa vsaj nekaj odgovorov, ki jih do sedaj morda še niso poznali, vsaj nekateri izmed njih, pa so bili tudi zadovoljivi.
Če se nekoliko pošalimo bi lahko predlagali, da naj se kmetje in uradniki dogovorijo za občasno izmenjavo delovne sile. Predstavniki ministrstva bi šli občasno za nekaj časa delat na kmetije, kmetje pa na Ministrstvo za kmetijstvo in najbrž bi hitreje in lažje našli tudi skupen jezik. Včasih se namreč zdi, da uradniki sploh ne vedo s čim vse se morajo kmetje ukvarjati, kmetje pa so že nasploh povečini mnenja, da uradniki ničesar ne delajo, dasiravno se morajo le-ti, vsaj kar se tiče pridobivanja evropskih sredstev, zagotovo tudi kar precej potruditi.
Več kot tri ure dolg pogovorni večer v restavraciji gostilne Pri planinskem orlu, ki je ponovno izkazala kot nalašč tudi za tovrstne prireditve, se je končal v sproščenem vzdušju, ob zasluženi malici in sproščenem neformalnem klepetu.
