V kamniški podjetniški valilnici KIK Štarter, se že lep čas odvija vrsta zanimivih stvari, v KIK Štarterju je svoje prostore našlo tudi že nekaj podjetniških »stanovalcev«, ob uradnem odprtju sopodjetniškega centra, pa je dobil zagon tudi Podjetniški klub Kamnik.
Uradnega odprtja KIK Štarterja in ponovnega zagona Podjetniškega kluba Kamnik, ki je v KIK Štarterju potekalo v sredo, 10. junija 2015, se je udeležila kopica najuglednejših, najpodjetnejših, in če že hočete, bržčas tudi najpremožnejših, kamniških podjetnikov.
Ob simboličnem odprtju KIK Štarterja, kjer so se, v rokah župana Marjana Šarca, podjetnika, svetnika ter predsednika Odbora za podjetništvo in turizem na Občini Kamnik, nenazadnje pa tudi pokrovitelja in podpornika KIK Štarterja Urbana Berganta ter vodje projekta Matjaža Juga, ponovno zalesketale že nekaj časa nevidene občinske protokolarne škarjice, se je, v prijetni senci pred nekdanjo KIK-ovo prodajalno raket in pokalic, zbrala kopica najuglednejših, najpodjetnejših, in če že hočete, bržčas tudi najpremožnejših kamniških podjetnikov.
Po kratkem nagovoru župana in prerezu traku, se je, moramo reči, da prav prijetno in sproščeno druženje, nadaljevalo z okroglo mizo Razmišljajmo globalno – delujmo lokalno, na kateri je, domače skale kamenček, novinar časnika Finance, Jure Ugovšek, vodil pogovor s petimi, domala že legendarnimi kamniškimi podjetniki, dolgoletnim mecenom številnih klubov in društev ter enim izmed redkih preostalih direktorjev »stare garde«, direktorjem Calcita Matevžem Kirnom, nedavno »upokojenim« lastnikom največjega vrtička v Ljubljani ter z vsemi žavbami namazanim in idej polnim Jocem Pečečnikom, (Interblock d.d.), že omenjenim Urbanom Bergantom, ki je finančno podprl zagon KIK Štarterja, sicer pa direktorjem podjetja Elektrina d.o.o, ki se v prostem času ukvarja tudi s politiko, topliškim mojstrom Ivanom Hribarjem, direktorjem Term Snovik, ki je znal narediti posel iz tople vode, ter Tomažem Lahom, direktorjem Nektar Nature d.o.o., ki mu je uspel neverjeten podvig, da je v deželi, kjer se pijač brez alkohola drži sloves deževnice, uspel narediti posel z brezalkoholnimi pijačami in napitki.
Morda niste vedeli, ampak voditelj pogovora Jure Ugovšek je na začetku pogovora postregel s podatkom, da donosnost kamniški podjetij v povprečju znaša 9 %, kar precej nad povprečjem v Sloveniji, nato pa prisotne podjetnike povprašal po njihovih začetkih, ki so bili, sicer težavni, ampak očitno tudi precej zabavni, saj so gostje okrogle mize na precej šaljivo sproščen, pa tudi samokritičen način postregli s prenekatero anekdoto.
Tomaž Lah je svoj brezalkoholni imperij začel postavljati v klasični maniri, v domači garaži. Na začetku poslovne poti je bilo, kot je iskreno priznal, narejenih kar nekaj napak, ki pa so, po njegovih besedah, neizogiben del učenja in poti k uspehu.
Pred kratkim upokojeni Joc Pečečnik, ki mu tudi najboljši prijatelji še ne verjamejo, da s svojo upokojitvijo misli resno, si je za začetek kariere, potem ko je po kratkem izletu na fakulteto in štiriurni delovni dobi v eni izmed kamniških računalniških firm, izbral nekoliko udobnejši prostor, in sicer domačo spalnico, ki mu je dobro služila tudi sestavljalnica računalnikov.
Njegov poslovni partner in prijatelj Urban Bergant je svojo podjetniško pot začel bolj klasično. Po motoviljenju po očetovi elektromehanični delavnici, kjer je oče popravljal televizije, Urban pa celil prve opekline povzročene s spajkalnikom, nadaljeval s študijem v prepričanju, da bo kot Titanov štipendist, v tej kamniški, nekdaj precej večji tovarni, dočakal tudi penzijo, kar je trajalo vse dotlej, dokler ga ni Joc navdušil nad »roletarstvom in montažo karnis«, kar je bil zgolj trenutni besedni nesporazum, saj ni šlo za okenske rolete, ampak za igralniške rulete, nadaljevanje zgodbe, pa si lahko predstavljate.
Vode, četudi tople, si v svoji garaži, sploh pa ne spalnici, zagotovo ni želel Ivan Hribar, zato je moral, ob dogovoru z lastnikom zemljišč v Snoviku, domala na črno postaviti prvi bazen oz. »bajer«, ki se ga marsikdo izmed nas še vedno spominja z nostalgijo na »šverc« nočna kopanja v družbi kakega luštnega dekleta. Tamkajšnja topla voda je že od nekdaj slovela kot zdravilna, Ivanu Hribarju pa se je, kot strokovnjaku za energetiko, zdelo škoda, da bi še naprej tekla v nič. Že res, da ni vroča, prej bi lahko rekli mlačna, ampak že od nekdaj so ji pripisovali tudi zdravilne učinke, in kljub temu, da naj bi bilo njeno koriščenje, po mnenju takratnih občinskih veljakov, neperspektivno, je Hribarju, po dolgoletnih prizadevanjih in trudu uspelo, da imamo zdaj v Snoviku prave terme.
Zgodba Matevža Kirna, ki je edini še aktivni predstavnik t.i. »stare kamniške direktorske garde«, ki ga je v začetku devetdesetih letih gledala domala kot »mulca«. In to dobesedno, kajti Calcit, tedaj še Kalcit, je bil v tistih časih, v primerjavi z drugimi podjetji, nekakšen palček, se pa tudi njegova zgodba vsaj v grobem ujema z ostalimi začetniškimi zgodbami, le da je moral, za razliko od ostalih sogovornikov, namesto domače garaže ali spalnice, podreti kar celo tovarno, jo na novo postaviti in jo uspel pripeljati na raven enega izmed najuspešnejših podjetij za proizvodnjo kalcijevo-karbonatnih pigmentov, polnil in granulatov, ki uspešno konkurira tudi multinacionalkam.
Sogovorniki so v nadaljevanju spregovorili tudi o spremembah na področju podjetništva, predvsem o tem, da je potrebno kot potencialni trg vzeti cel svet, ne le nekoliko širšega zapečka domačih krajev, pri čemer dober izdelek še ni zagotovilo uspeha, saj je izdelek potrebno znati tudi prodati, najti oz. sestaviti, pa je potrebno pravo ekipoo. Še najbolj nazoren je bil Joc Pečečnik, ki je dejal, da je skrivnost njegovega uspeha, da se je znal obdati s pametnejšimi od sebe.
Pogovor, ki je potekal v res sproščenem in zabavnem vzdušju, je nanesel, predvsem zaradi Pečečnikove nedavne izjave, da se je upokojil, nanesel tudi na upokojevanje, kar je Joc pojasnil s tem, da mora, po vseh letih »biznisa«, doživeti tudi še nekaj zgodb iz otroštva, ki ga je zamudil, ko se je predal poslu. Denimo, obiskati mora tudi še Kamniško sedlo, kjer menda še ni bil. Pogledi so z »mladega upokojenca« Pečečnika nehote švigali proti Matevžu Kirnu, ki bi bil morda, glede na to, da je bil najstarejši med prisotnimi, morda res lahko že zrel za pokoj. Ampak Matevž je prostodušno in v šali dejal, da se zagotovo še ne namerava upokojiti, saj ima občutek, da lahko svoje »mladince« še marsičesa nauči.
Vsekakor smo najbrž lahko prepričani, da nobenega izmed sodelujočih na sredini okrogli mizi, najbrž še lep čas ne bomo videli na položaju predsednika Društva upokojencev Kamnik – fantje so nenazadnje navajeni vodilnih položajev – ampak da bodo še lep čas še naprej aktivni in uspešni vsak na svojem področju.
Za zaključek uradnega dela podjetniškega večera, se je udejanila še pobuda, da se ustanovi, oz. ponovno oživi delovanje Podjetniškega kluba Kamnik, ki je v preteklosti na Kamniški že uspešno deloval. Za začetek, bo vodenje oz. predsedovanje Podjetniškemu klubu, za pol leta, tudi stroškovno, prevzel Urban Bergant, nato pa bi se predsednik menjal vsakega pol leta.
