Kljub temu, da »Kip svobode« na Selih sploh še ni povsem dokončan in uradno odkrit, že vzbuja zanimanje in dviga prah.
Nekateri se ob pogledu na nedokončano, skorajda osem metrov visoko skulpturo, zgolj navihano muzajo, drugi so nad njo naravnost navdušeni, najdejo pa se tudi takšni, ki jim vse skupaj ni niti najmanj všeč, saj se bojijo, da bi morebiti utegnil, zavoljo provokativne skulpture, trpeti ugled Sel in Tuhinjske doline, če že ne kar cele kamniške občine in države, ter da bodo Sela postala tarča svetovnega posmeha, če ne še česa hujšega.
Sela pri Kamniku
Sela pri Kamniku v Tuhinjski dolini so sicer prav luštna tuhinjska vasica, ki pa, če izvzamemo tamkajšnji gasilski dom, podružnično šolo in farno cerkev sv. Neže, ne premore kake posebne znamenitosti, ki bi obiskovalce, razen tistih, ki imajo na Selih morda žlahto, vabila v kraj.
Sela pri Kamniku
Temu v prid govori že dejstvo, da precej razpršen in razpotegnjen gričevnat zaselek (nič več) ne premore niti gostilne, Selska fara pa že kar nekaj časa pa niti svojega župnika, četudi sta vasica in fara že precej stari. Pisni viri Sela pri Kamniku prvič omenjajo že v začetku 13. stoletja, cerkev sv. Neže pa v začetku 16. stoletja.
Sela pri Kamniku, kot jih je upodobil Franc Pustovrh na akvarelu leta 1863.
Med brskanjem po spletu sicer lahko najdemo še opombo, da so Sela oz. bližnje Znojile, rojstni kraj trenutnega ljubljanskega nadškofa in metropolita Stanislava Zoreta, to pa je nekako tudi vse, kar bi se dalo, na hitro in površno, o Selih povedati zanimivega.
Sprejem nadškofa Zoreta v domačem kraju 25. 1. 2015.
Raznolik in pester vaški utrip
Kljub neobetavnemu prvemu vtisu, pa Sela pri Kamniku vendarle niso tako zaspan in zapečkarski kraj, kot se morda zdi na prvi pogled. Tamkajšnji prebivalci, no, vsaj dobršen del njih, po zaslugi peščice aktivnih in zagnanih zanesenjakov ter lokalnega športno-kulturnega društva, ne poseda zgolj za toplimi zapečki ob prežvekovanju občasnih vaških flavz in debat o vremenu in sebičnem okopavanju lastnih, čvrsto zaplankanih vrtičkov, temveč vsake toliko časa družno ustvarijo in pripravijo tudi kaj zanimivega.
Selski velikan ob srečanju z zdanjšnjim županom Matejem Slaparjem na likovni koloniji C’est la vie 2018.
Že v arhivu našega portala lahko najdete kopico zapisov o njihovem delu in ustvarjanju, najsi gre za počitniške tabore za otroke, številne športno-rekreativne prireditve, ali pa za gledališke in lutkovne predstave, slikarsko kolonijo in še marsikaj drugega, kar v zadnjem času Sela vse pogosteje postavlja, ne le na kamniški, ampak precej širši zemljevid družabnega dogajanja Se pa utegne že v kratkem zgoditi, da se Sela pri Kamniku znajdejo celo na svetovnem oz. vsaj na virtualnem svetovnem zemljevidu.
Ob pestrem in za tako majhen kraj presenetljivem raznolikem dogajanju v zadnjih nekaj letih, bi lahko rekli, da se na Selih znova prebuja duh, ki ga je v te, nekdaj precej odmaknjene, če že ne kar hudo zakotne tuhinjske konce, prinesel duhovnik Ivan Tomažič, ki je med leti 1918 in 1929 opravljal službo selskega župnika.
Nekdaj napreden kraj
Nekdanji selski župnik Ivan Tomažič.
Župnik Ivan Tomažič se je, zavoljo svojega dela, ne le na pastoralnem, ampak predvsem na kulturnem, izobraževalnem ter tudi gospodarskem področju, v spomin Sel zapisal kot eden izmed najpomembnejših buditeljev kulture in omike na območju selske župnije, po njegovi zaslugi pa so imela Sela njega dni celo svojo pošto. Podjetni in napredni župnik je dal leta 1922 nad mežnarijo zgraditi celo društveni dom z dvorano, kar so krajani povečini naredili s prostovoljnim delom.
Društveni dom je v veliki meri, razen verskim dejavnostim, služil predvsem izobraževanju od raznih epidemij in nadlog zdesetkanega in izmučenega nevednega prebivalstva, v njem pa so se že takoj po izgradnji začela odvijati različna izobraževalna in narodnobuditeljska predavanja, kulturne prireditve ter higienski, kuharski in gospodinjski tečaji, ki so jim sledila tudi zdravstvena predavanja.
Leta 1924 je omenjeni župnik na Selih ustanovil tudi knjižnico s pomočjo katere je, skupaj s prej omenjenimi predavanji in prireditvami, iz Sel in okoliških krajev uspešno preganjal hudiča nevedne zaplankanosti in omejenosti, ki pa je, žal, vseeno ni uspel povsem in v celoti izkoreniniti.
Stara razglednica Sel pri Kamniku
Omejenost in zaplankanost sodita namreč med zelo trdovratna plevela z globokimi koreninami, brstičem njunega semena pa bi lahko pripisali, da nekdanji društveni dom na Selih, kljub parim poskusom, ni več družabno, kulturno in izobraževalno središče kraja, ampak povečini, v veselje parih samovšečnih posameznikov, pajkov in prahu pozabe, povečini sameva prazen in neizkoriščen.
Kip svobode
K sreči pa Sela, kot smo že omenili, premorejo skupino ustvarjalnih in nadvse zagnanih zanesenjakov, ki ob rednem udejstvovanju pri običajnih vaških oz. krajevnih aktivnostih, zmorejo še toliko energije in dobre volje, da vsake toliko časa poskrbijo tudi za popestritev družabnega, športnega in kulturnega utripa kraja s še kako dodatno, ne ravno vsakdanjo prireditvijo.
V začetku letošnjega avgusta so tako prišli na idejo, da bi bilo dobro na Selih postaviti kak spomenik oz. obeležje, ker pa imamo, takšno ali drugačno svobodo vsi najraje, so se odločili postaviti spomenik oz. “Kip svobode”.
Beseda je dala besedo, od ideje, ki je padla na plodna tla, so kaj hitro prišli k dejanjem ter na zaplati pri selskem gasilskem domu, kjer pred prvim majem običajno zagori tudi prvomajski kres, v svojem prostem času jeli zbirati material in postavljati osnovno leseno konstrukcijo bodočega spomenika.
Vaška ugibanja
Njihovo početje sprva med krajani in mimoidočimi sprva ni vzbudilo kake posebne pozornosti, le kako hudomušno pripombo katerega izmed lokalnih lovcev, če kanijo tudi na Selih postaviti »največjo lovsko opazovalnico«.
Ko pa je začel novi spomenik, katerega slavnostno odprtje je, kot nekakšno slovo od poletja in počitnic, načrtovano za konec avgusta, začel dobivati svojo končno podobo, pa so se začela različna ugibanja in polemike.
Bolj hudomušno razpoloženi krajani so začeli v šali širiti govorice, da se na Selih postavlja spomenik samooklicanemu vaškemu veljaku, drugi so se spraševali kakšna čudna »kapelica«, malik ali “partizanski spomenik” bo to, tretji pa so zgolj modro molčali in čakali kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo. Vsi po vrsti, da slučajno ne bi zamudili zgodovinske priložnosti, pa so vsake toliko časa škljocnili kako fotografijo, ki jo bodo, če bo tako naneslo, lahko čez desetletja ponosno kazali svojim vnukom.
Razburjenje in prvi firbci
Dela na spomeniku so, kak teden ali dva, z obilo dobre volje njegovih ustvarjalcev, potekala brez posebnosti, ko pa je bodoči selanski »Kip svobode«, ki v nekaj elementih spominja na onega v Ameriki, predvsem pa nič kaj sramežljivo ne skriva podobnosti z najslavnejšim »slovenskim zetom«, ki z visoko dvignjeno pestjo poželjivo zre natančno v smeri proti Sevnici, kjer ga čaka njegova, prav tako lesena nevesta, pa je na Selih ter tudi po krajih naokoli, dobesedno završalo, prvi firbci, ki so si želeli ogledati še nedokončan spomenik oz. kip, pa so na Sela začeli prihajati tudi že iz sosednjih vasi in Kamnika.
Medtem, ko se večina tistih, ki so že videli bodoči »Kip svobode« ob pogledu nanj zgolj veselo nasmehne, pa so se, kot je to običajno v takšnih primerih, z vso boga in oblast boječo zaskrbljenostjo, oglasili krajevni dušebrižniki, ki so se, meneč, da kaj takšnega na Sela nikakor ne sodi, ustrašili za ugled svojega in varnost svojega kraja. Med drugim tudi zaradi tega, ker naj bi bil, po njihovem prepričanju, selski »Kip svobode« nadvse grd, zaradi česar na “njihova” prelepa Sela nikakor ne sodil, obenem pa bi utegnil, po bajanju nekaterih, nad kraj priklicati nesrečo, ujme in vremenske neprilike, z zahoda pa morebiti celo kako raketo in bombnike. Zato bi ga bilo potrebno, po njihovem mnenju, čim prej podreti, zažgati ali kakorkoli drugače izbrisati z obličja tega sveta.
No, k sreči je teh, ki menijo, da bi bilo potrebno “Kip svobode” podreti še pred njegovim odprtjem, ni prav dosti, četudi so glasni, ampak njihovo delovanje je zaenkrat in k sreči omejeno pretežno na podtalno delovanje in različne pritiske na sodelujoče pri projektu. Večini se zdi »Kip svobode« iz Sel vseeno prav zanimiv, naravnost trumpastičen, zabaven in atraktiven, na nek način pa tudi dobrodošlo družbeno-kritičnen in pozitivno provokativen, v vsakem primeru pa zelo aktualen pomnik, ki bo v prihodnje zagotovo požel še nemalo pozornosti in občutodvanja.
Slavnostno odprtje”Kipa svobode”
Še nedokončani selski »Kip svobode« je tako, še pred svojim uradnim odkritjem, postal predmet polemik, gostilniških debat in občudovanja, zato se najbrž lahko nadejamo, da bo njegovo slovesno odprtje na Sela pritegnilo nemalo obiskovalcev in ogledovalcev, ki bodo ob »Kipu svobode«, dokler še stoji, želeli narediti vsaj kak selfi.
Sam spomenik oz. kip, pa utegne številne obiskovalce pritegniti tudi zaradi tega, ker njegovi ustvarjalci obljubljajo, da kip ne bo privlačen in atraktiven zgolj zaradi svoje zunanje podobe, ampak bo obilo “užitnih” zanimivosti ponujalo tudi njegovo drobovje, kar pa naj za enkrat ostane še skrivnost, ki jo bomo razkrili zadnji dan letošnjega avgusta, ko bo na vrsti slavnostno odprtje selskega »Kipa svobode«, o čemer bomo zagotovo obširno poročali tudi na straneh našega portala.
