“Ko bo povrnjeno zaupanje, se bo vrnilo tudi zdravje naroda!”

»Predolgo bi trajalo naštevanje žalostnih dejstev, kje smo pristali na svoji briljantno začeti politični poti svoje samostojnosti. Zato se ne čudimo, da zaupanja ni več; ne v oblast  in ne med samimi političnimi skupinami. In tam, kjer ni zaupanja, ljudje počnejo neracionalne stvari,« je na sinočnji slovesnosti v Kamniku dejal slavnostni govornik, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo Ladislav Lipič.

Včeraj popoldne se je pri spominskem obeležju v parku pri Domu kulture Kamnik odvijala slovesnost ob prihajajočem državnem prazniku, dnevu suverenosti, ki ga praznujemo 25. oktobra, kot spomin na dogodke izpred 30 let, ko je v noči iz 25. na 26. oktober 1991 ozemlje Slovenije zapustil še zadnji vojak JLA, s čemer se je končal proces slovenskega osamosvajanja. Jugoslovanska vojska se je iz pristanišča v Kopru sicer začela umikati že 20. oktobra, 25. oktober pa je bil določen kot zadnji dan umika. Zadnji vojaki JLA so ozemlje Slovenije zapustili 25. oktobra 1991 ob 23.45.

Člani dveh veteranskih organizacij občine Kamnik, Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda in Policijskega veteranskega društva Sever Kamnik, so leta 2015 v opomin in spomin na delovanje pripadnikov teritorialne obrambe in policije v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo v parku pri Domu kulture Kamnik slovesno odkrili spominsko obeležje. In tudi letos so s slovesnostjo namenili posebno pozornost omenjenemu državnemu prazniku.

V imenu organizatorjev je zbrane najprej nagovoril predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik-Komenda mag. Zvonko Cvek, ki je dejal: »Letos praznujemo 30 let osamosvojitvene vojne. 27. julija 1991 se je pričela desetdnevna osamosvojitvena vojna, s katero je skušala takratna jugoslovanska oblast ustaviti procese slovenske osamosvojitve. Deseti dan vojne so, ob posredovanju evropske skupnosti, Slovenija, Hrvaška in jugoslovansko vodstvo na Brionih dosegli sporazum o prekinitvi ognja in trimesečni zamrznitvi projekta osamosvajanja. A še preden je omenjeni rok potekel, so jugoslovanske oblasti spoznale, da Slovenije ne bo moč zadržati v Jugoslaviji in stekli so pogovori o odhodu njene vojske s slovenskega ozemlja. JLA se je iz Slovenije začela umikati 20. oktobra.

Spoštovani, v ponedeljek bo minilo natanko 30 let od odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske armade iz Slovenije in Slovenija je postala suverena država. Od leta 2015 dan odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije praznujemo kot državni praznik, dan suverenosti. Predlog, da se ta dan praznuje kot državni praznik, sta podali Zveza veteranov vojne za Slovenijo in Policijsko veteransko društvo Sever. Tega leta smo v Kamniku, Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Kamnik-Komenda, v sodelovanju s Policijskim veteranskim društvom Sever Ljubljana – Odbor Kamnik, postavili spominsko obeležje, pred katerim danes stojimo. Spominsko obeležje nas spominja na drugačne čase. Na zanos, ki smo ga imeli, ko smo se borili za vrednote demokracije, medsebojnega spoštovanja, enotnosti, tovarištva, oblikovanja pravne in socialne države. Ko se pogovarjamo o tem, ugotavljamo, da to ni to. Da pravna država ni vladanje državi s pomočjo odlokov in tvitov. Vladajoči so zadeve pripeljali tako daleč, da mora policija varovati parlament, da morajo specialci varovati vlado na službenih potovanjih. Ne vemo več koga se boji ta oblast, kdo ji je sovražnik. Narod? Naj zaključim z mislijo Ivana Cankarja: Narod si bo pisal sodbo sam.«

Zbrane je pozdravil in nagovoril tudi župan Matej Slapar, slavnostna beseda pa je pripadla predsedniku Zveze veteranov vojne za Slovenijo, generalu Ladislavu Lipiču, ki je ob tej priložnosti dejal:

»Izrekam prisrčne čestitke vsem vam, prisotnim na današnji slovesnosti, pa tudi vsem državljankam in državljanom Republike Slovenije ob državnem prazniku, dnevu suverenosti. Naj nas ta dan spominja, da moramo to, kar nas je ohranilo skozi stoletja, v današnjem času ohranjati in negovati bolj zavzeto, kot kadar koli prej v svoji burni zgodovini, kajti narodova samobitnost je nekaj, za kar se je potrebno nepretrgoma boriti. Izrečene besede sva s predsednikom Združenja policijskih veteranskih društev Sever zapisala v pobudi predsedniku Državnega zbora Republike Slovenije ter v imenu vojnih veteranov obeh veteranskih organizacij izrazila željo, da bi dan, ko je zadnji vojak JLA zapustil ozemlje Republike Slovenije, tedanji državni zbor razglasil za državni praznik. To se je tudi zgodilo, saj so poslanci in poslanke z veliko večino glasov naš predlog podprlo in Slovenija je dobila nov praznik, dan suverenosti. Spoštovani, dogodki zadnjega desetletja so spremenili podobo sveta in nekoč stabilne države so danes žarišče različnih kriz, revščine in nasilja, od koder bežijo tisoči in umirajo pred očmi svetovne javnosti. Podnebne spremembe in naravne katastrofe takšne razmere še dopolnjujejo in svet dobiva katastrofično podobo in vse to postaja naš vsakdan. Nočemo govoriti o vzrokih nastanka tega katastrofičnega stanja, pač pa le o posledicah, čeprav so povzročitelji znani in še danes držijo prst na sprožilcu ter z eno kretnjo spreminjajo družbene in politične ureditve tam, kjer vidijo svoje interese.

V času osamosvajanja nismo pričakovali takšnega sveta, pač pa se veselili ugledne družbe evropskih demokratičnih držav, od katerih smo se bili pripravljeni tudi učiti, samo, da bomo živeli v blagostanju. Vprašajmo se, kaj smo razmišljali tudi tu, v Kamniku in Komendi, ko nam je JLA poskušala odvzeti orožje in je v delu štabov Teritorialne obrambe uspela, ni pa uspela povsod, ker je doživela odpor in nato upor! Se še spomnimo, da je bila takrat Teritorialna obramba sestavni del oboroženih sil SFRJ, mi pa smo se-edina republiška Teritorialna obramba v takratni skupni državi-odločili upreti njihovemu ukazu! Danes bi nas imenovali teroristi, paravojaške enote ali še kaj hujšega, in če bi se naša osamosvojitev zasukala drugače, bi mogoče do danes že odslužili kazen, ki sledi tistim, ki rušijo državno ureditev. In namesto da bi bili ponosni na dejanja tistih, ki so predajo orožja onemogočili, nekateri govorijo o popolnoma razoroženi Teritorialni obrambi in celo samo razorožitvi! Poskus odvzema orožja je bila nekakšna vžigalna vrvica za rojevanje ideje o tajni vojaški organizaciji NZ, ki se je kasneje preimenovala v MSNZ. V njej smo delovali tako pripadniki Teritorialne obrambe kot tudi milice in organov za notranje zadeve ter organov za ljudsko obrambo vse do imenovanja novega RŠTO. Nato so se vrstile predstavitve enot Teritorialne obrambe v Kranju, Mariboru, Kočevski Reki in drugod ter nato vaja PREMIK-91. Vse to je bilo namenjeno prikazu domači in mednarodni javnosti kot dejstvo, da smo se pripravljeni tudi z orožjem upreti vsem, ki bodo ovirali našo pot v samostojnost. Na plebiscitu se je slovenski narod odločil za samostojno državo in to je bil za vse nas ukaz, da moramo uresničitev te jasno izražene želje uresničiti tudi z orožjem. In to smo tudi storili.

 

Nato so se dogodki v tem procesu osamosvajanja hitro sledili, oblikovali smo UC TO za usposabljanje vojakov, ki so stalno živeli v Sloveniji, zgodile so se Pekre, padla je prva žrtev in 26. junija 1991 se je začela vojna za Slovenijo. Številni pripadniki TO in milice iz Kamnika, Komende in vseh okoliških vasi so sodelovali v osamosvojitveni vojni. Vtis je, da so obrambne in varnostne aktivnosti potekale le v obmejnih krajih, kjer so bile nameščene stražnice na mejah z Italijo,Avstrijo in Madžarsko ter v mestih, kjer so v vojašnicah bile nameščene enote JLA. Pa temu ni bilo tako. Vodi, čete in odredi TO, ki so bili formirani pri Občinskem štabu TO ter ob reorganizaciji celotne TO, so bili v sestavi 55. Območnemu štabu za TO Domžale in je njihovo aktivno sodelovanje na različnih krajih, Trzinu, Igu, Šentvidu in drugih krajih v Ljubljani, Borovnici, Domžalah, Kamniški Bistrici in drugod natančno opisano v knjigi »Ne pozabimo«, ki je bila izdana ob 20. obletnici OZ VVS Kamnik-Komenda. In nato konec vojne in številne aktivnosti vse do odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije in zaključek obrambno-varnostne operacije v Kopru. Cilj je bil dosežen in Slovenija je v tistem trenutku postala samostojna in suverena država! Politična enotnost, diplomatski trud, oborožen odpor TO in milice, podpora vseh služb, organizacij in celotne civilne družbe so bili pogoj za uresničitev tega zgodovinskega cilja. Slovenski narod jih je izpolnil in vsem gre zahvala za to, da živimo v samostojni državi! Nekateri pa so za dosego tega cilja dali svoja življenja, med njimi tudi pripadnik TO Edvard Peperko. Spominjajmo se jih s hvaležnostjo in globokim spoštovanjem.

Spoštovani, izraz »suvereni« sem namenoma izpustil. Dela svoje suverenosti, predvsem na monetarnem in obrambnem področju, smo se odrekli zavestno, ostalih delov suverenosti pa se odrekamo nekako nezavedno. Zato je ob prazniku dnevu suverenosti priložnost, da naši politični voditelji to besedo večkrat izgovorijo, da jo obrazložijo in ocenijo, kako naprej. Ali kot skupnost suverenih posameznikov v suvereni državi ali kot nekakšna spužvasta tvorba z nekakšno uravnoteženo politiko, kjer bo potegnjen enačaj med resnico in lažjo, med pravico in krivico ali med izdajstvom in bojem za svobodo lastnega naroda. Gotovo se nas večina zaveda, da v globaliziranem svetu, v katerem živimo, popolna suverenost ni mogoča. Vendar pa je mogoča politika, ki nas ohranja v tistem delu demokratične Evrope, ki nam je bila za zgled in vzor in v kateri smo želeli živeti. To je tista Evropa, v kateri so spoštovane človekove pravice in človekovo dostojanstvo, v kateri je zaupanje v demokracijo in pravno državo temelj delovanja družbe, v kateri smo pred zakonom enaki in veljajo enaka merila za vse.

V tisti Evropi, kjer se ugled posameznika ne meri po njegovem bogastvu in njegovi agresivnosti, pač pa ugledu, pridobljenim s poštenim in trdim delom. Zato je nedopustno, da nas nekdo priključuje nekakšni politični skupini, s katero imamo zelo malo skupnega. Naše mesto je v jedrnih državah Evrope, tja smo se uvrstili po osamosvojitvi, tam smo bili sprejeti z odprtimi rokami, tam smo bili spoštovani in tam so nam zaupali! Danes se lahko vprašamo ali nas Evropa še vedno vidi takšne in predvsem, ali nam še vedno zaupajo? Zaupanje je tisto, kar ustvarja pogoje za stabilnost in normalno življenje. Kako si naj po tridesetih letih razlagamo nenehne poskuse ločevanja in spodbujanja delitev in sovražnosti med ljudmi? Kako naj razumemo politično kulturo, kjer so očitna kazniva dejanja takoj okarakterizirana kot poskusi politične diskreditacije, kjer so na visoke politične funkcije izbrani in postavljeni ljudje, proti katerim potekajo sodni pregoni? Predolgo bi trajalo naštevanje žalostnih dejstev, kje smo pristali na svoji briljantno začeti politični poti svoje samostojnosti. Zato se ne čudimo, da zaupanja ni več; ne v oblast  in ne med samimi političnimi skupinami. In tam, kjer ni zaupanja, ljudje počnejo neracionalne stvari. Vendar zato krivde ne iščimo samo pri njih in ne pripisujmo samo njim, pač pa tudi tistim, ki z ustvarjanjem takšnih pogojev povzročajo takšno stanje, kot ga živimo danes! Naj zaključek mojega slavnostnega govora pred dnevom suverenosti ne bo pretirano črnogled, kajti imamo svojo lastno državo in smo samostojni, kar mnogim narodom ni dano. Je pa pred nami, predvsem pa našimi političnimi voditelji zgodovinska naloga, podobna kot leta 1991; kako zagotoviti pogoje za dostojno življenje naroda in vsakega posameznika, predvsem pa, kako povrniti zaupanje. Ko bo povrnjeno zaupanje, se bo vrnilo tudi zdravje naroda!

Prisrčne čestitke ob dnevu suverenosti. Potrudimo se praznovati veselo, ponosno in dostojno! Ostanite zdravi!”

 

V kulturnem programu so ob prisotnosti zastavonoš sodelovale članice in člani Mestne godbe Kamnik pod taktirko Borisa Selka, Goran Završnik in Glasbena šola Kamnik.

Vir in fotografije: Občina Kamnik