Vsakoletni praznik trniča, sira z Velike planine, bo tokrat v nedeljo, 29. julija. Prizorišče dogajanja bo pred Preskarjevim muzejem, kjer boste lahko spoznali, kako redki pastirji in pastirice še danes izdelujejo trnič in kakšen je njegov pomen. Danes ga uporabljamo tudi v kulinariki, zato boste trnič v jedeh lahko preizkusili tudi v gostišču Zeleni rob.

Nad Kamnikom čisto zares pastirji še vedno živijo, kot so nekdaj. Tam se čas ustavi, na prelepi panorami Kamniško-Savinjskih Alp se duša spočije. Sveži gorski zrak in edinstvena pastirska vasica pa privabljata tako domače kot tuje goste, ki z daljnih dežel občudujejo najvišjo gorsko pašno planoto v Sloveniji, ki ji ni enake. Na planini se okušajo pastirske jedi iz sveže pomolzenega mleka in na prav poseben dan, na dan trniča, si v idilični pastirski vasici lahko sami izdelate tradicionalni velikoplaninski sir trnič.

Delavnica izdelave trniča bo od 11. do 15. ure potekala pred Preskarjevim muzejem. V tem času si boste lahko ogledali, kako poteka izdelava trniča, ter si svojega izdelali tudi sami, obiskala pa nas bo tudi kravica Vel’ka. Da pa bomo trnič preizkusili tudi kot dodatek jedem, vam bodo v gostišču Zeleni rob postregli jedi s tem značilnim sirom. Kot spominek ga lahko kupite tudi na spodnji blagajni nihalke ter v gostišču Zeleni rob.

Trnič – velikoplaninski sir
Trniči so vrsta trdih sirov značilne hruškaste oblike, ki jih pripravljajo na območju Velike, Male in Gojške planine v Kamniško-Savinjskih Alpah. Izdelani so iz skute, smetane in soli ter okrašeni s posebnimi ornamenti, ki jih vtisnejo z reliefno izrezljanimi lesenimi deščicami ali paličicam, t. i. pisavami. Trnič se uporablja v vsakodnevni prehrani, pogosto kot dodatek jedem. Na dan trniča, 29. julija, ga boste lahko okusili tudi v gostišču Zeleni rob, kjer bodo pripravili trničevo pannacotto na ješprenčkovi solati ter gobovo juho s trničem.

Simbol ljubezni
Po izročilu so pastirji trniče jeseni, ob koncu paše, kot dokaz ljubezni in zvestobe podarjali svojim izbrankam – ženam in dekletom.
Trniče so vedno izdelovali v paru. Pastirji so enega obdržali, drugega pa podarili izvoljenkam, ki so sir hranile tudi več let. Če je obdarovanka sir sprejela, je bil to znak, da ji lahko dvori.