Nemška umetnica Cordue in slovenska umetnica Nina Koželj se v Steklenem atriju ljubljanske mestne hiše predstavljata s kiparsko – grafično razstavo Selfish/sebično, ki je bila premierno predstavljena v bremenski galeriji Zweig.

SelFish (odlomki iz besedila)
Ob odprtju razstave Cordule von Heymann in Nine Koželj v galeriji Zweig (Bremen-Borgfeld), 21. maja 2015

Nina Koželj je – očitno – v sredino prostora postavila mogočno skulpturo. Konja iz prožnega in prosojnega materiala v malodane naravni velikosti. Skulptura oddaja nenavaden zvok, kakor bi vzdihujoče dihala. V telesu živali vidimo množico premikajočih se črnih krogel, podobnim predimenzioniranim ribjim ikram. Križanca je pripeljala iz rodne Ljubljane. Ker imata umetnici za seboj dolgo pot, ne preseneča, da sta izbrali prožne, napihljive materiale. Kajti za prevoz bronaste skulpture bi potrebovali konjsko prikolico.

Cordula von Heymann, na kratko Cordue, je okoli skulpture razporedila barvne sitotiske. V zadnjih tednih se je odločila, da se bo v njenih sitotiskih pojavljal motiv ribe v spremenjenih, oskubljenih in popačenih oblikah. Ker Cordue, zlasti pri ustvarjanju sitotiskov, pogosto uporablja vsakdanje predmete in pripomočke, ji misli o ribah uhajajo k mogočim in nemogočim rečem, povezanim z ribami. Naletela je na ribo brez primere, in sicer med prebiranjem Freiherrja Kniggeja in njegovega zapisa o večernem obroku v “Bakhovem templju v kleti bremenske mestne hiše”. Freiherr brez dlake na jeziku opiše precej neokusno ribjo jed: “pražen piškur, ki se mi je – takole mimogrede – zdel nezdrav in prav nič žmahten”. Piškurji so podobni jeguljam in v dolžino zrasejo tudi en meter. Pritrdijo se na gostitelje (večinoma ribe), jim z množico zob predrejo kožo in jim sesajo kri. Na bremenski razstavi Cordue predstavlja nekaj upodobitev piškurjev – večina jih je naravnost odvratnih. Opazovalci moramo na slikah poiskati tudi križance, kakor sta piškurski toaster ali likalniška riba.

In na koncu smo spet na začetku: pri naslovu razstave Selfish. V angleščini to pomeni ‘zagledan sam vase, sebičen’. Za umetnici predstavlja dvojni selfie, po slovensko tudi sebek. Glejte naju, glejte naju! Ne nazadnje je to smisel vsakega umetniškega izraza: opaziti in biti opažen. Pokazati, da bi nas razumeli. Vsaka slika je komunikacija, želi biti opažena in razumljena. V misli se mi prikrade Goethe:
Za gledanje rojen, za videž najet, na straži ustrôjen, mi všeč je ta svet.
Kar koli si uzrlo, presrečno oko, naj bo kar si bodi, bilo je lepo!
[Goethe, Faust, Ljubljana: Sanje, 2005, prevod Janko Moder, str. 730-731.]

Rainer B. Schossig

O avtoricah:

Cordue je nemška umetnica, rojena leta 1955 v Freiburgu.
Po končani strokovni šoli steklarstva Rheinbach pri Bonnu se vpiše na Akademijo za likovno umetnost v Bremenu, kjer študij zaključi pod mentortvom prof. Rolfa Thieleja. Od leta 1988 deluje kot svobodna umetnica, realizirala pa je različne projekte v javnem mestnem prostoru (Bremen in Saarburg). Sodelovala je pri številnih samostojnih in skupinskih razstavah v evropskem prostoru (Velika Britanija, Italija, Luksemburg). Zastopajo jo galerije: “Corelius Hertz” iz Bremena in galerija “Kunst & Buch” iz Braunschweiga.
Naročniška dela je izvajala za Senat za umetnost v Bremenu, ter za mesto Saarburg; leta 2007 je izdelala skulpturo v sklopu EU-programa “Luxembourg – Evropska prestolnica kulture” (Voda, z M. Klüver). V Nemčiji je sodelovala na razstavah v Bremenu, Braunschweigu, Berlinu, Saarburgu, Saarbrukenu in Trierju. Prvo prostorsko inštalacijo je izdelala leta 1995 za Mestno galerijo v Bremenu ter v italijanskem mestu Perugia z delom “Galerija prednikov, po sledeh družine Baglioni”. Od leta 2011 raziskuje v svojem slikarstvu temo prehranjevanja in tako nastaja zadnja serija slik “Foodcompanies”. Novo delovno pordročje umetnice Courdue je performance in doslej so nastala dela “Podslikava mize” leta 2013/14 v Saarburgu v sklopu akcije “Transakcija mize” in “Linije sreče” leta 2014 v Kamniku / Slovenija.

Nina Koželj (1985, Ljubljana) deluje na področju kiparstva, grafike in slikarstva. Po končani srednji šoli za Oblikovanje in Fotografijo v Ljubljani, se je vpisala na Pedagoško fakulteto (Likovna pedagogika) v Ljubljani, kjer je v letih 2007 – 2010 asistirala kot demonstrator pri predmetu keramika, pri prof. Mirku Bratuši, ter v obdobju 2009 – 2011 kot demonstrator pri predmetu grafika, pri prof. Črtomirju Frelihu. Od leta 2010 vodi tečaje kiparstva in grafike za odrasle v Art Centru Pionirskega doma v Ljubljani. V preteklih letih se je s samostojnim razstavami predstavila med drugim tudi v galeriji Vrt ZDSLU, Galeriji Ivana Groharja, Galeriji Herman Pečarič, Galeriji Simulaker,.., sodelovala pa je na številnih skupinskih razstavah doma ter v tujini. Zadnja tri leta aktivno sodeluje z nemško umetnico Cordue, s katero sta skupaj izvedli že več projektov. V letu 2010 je prejela štipendijo švicarske fundacije Vordemberge-Gildewart, 2014 pa nagrado za mladega avtorja na piranskem ex-temporu. Živi in dela v Stahovici nad Kamnikom.