Življenje Kamnika je bilo več kot stoletje in pol tesno povezano z nekdanjo smodnišnico, ki je dodobra vplivala tako na utrip mesta, kot tudi na njegovo podobo. Smodnišnice ni več, nekdaj neprodušno zaprt prostor, na katerem je smodnišnica obratovala, pa z bliskovito naglico dobiva novo podobo ter nove vsebine, medtem ko je ostalin nekdaj bogate kamniške industrijske dediščine iz dneva v dan manj.
Na nujnost ohranjanja industrijske dediščine, ne le nekdanje smodnišnice, ampak tudi drugih nekdanjih kamniških tovarn, že nekaj časa opozarjajo tudi v Kulturnem društvu Priden možic, Mladinskem centru Kotlovnica in Medobčinskem muzeju Kamnik, ki so sinoči v Domu kulture skupaj pripravili postindustrijski večer oz. večpredstavnostni dogodek z naslovom »Mesto na sodu smodnika«.
Na prireditvi posvečeni nekdanji smodnišnici, ki bi jo lahko zlahka označili za še eno v vrsti zanimivih, nostalgično obarvanih resno-zabavnih komemoracij nad še vedno odprtim grobom kamniške industrijske dediščine, so sodelujoči z besedo in sliko obudili spomin na stare čase, se vsaj nekoliko zgrozili nad sedanjostjo in vdahnili trohico upanja za prihodnost, ki bi se ga dalo z nekaj drznosti in posluha tudi uresničiti, vendar…
Še pred časom je namreč kazalo, da imajo lastniki zemljišč nekdanje smodnišnice vsaj nekaj posluha za drugačne, ne zgolj kratkoročne dobičkonosne možnosti, ki jih ponuja izpraznjen prostor, kar pa je bil najbrž zgolj spreten taktičen manever v času, ko se je sprejemal nov občinski prostorski načrt, ki mu, morda tudi spričo tega, zagotovo ne moremo pripisati vizionarske drznosti, tako da prejšnje breme propada in izginevanja industrijske dediščine ter vprašljivega nadaljnjega koriščenju prostora znotraj smodnišničnih zidov in ograj, ne pada zgolj na pleča pogoltnosti kapitala, ampak tudi na pleča vseh tistih, ki so s pomanjkljivo voljo ter brez dolgoročne vizije sprejemali in potrjevali načrte ter smernice, ki bodo krojili usodo razvoja mesta v nadaljnjih desetletjih.
Nekaj utrinkov tega, kako bi lahko mestu iztrgan prostor lahko zaživel tudi drugače, je bilo moč videti in občutiti že v času Kamfesta, ko je nekdanja upravna stavba ter prostor okrog nje, ki ga je bilo potrebno najprej očistiti, zaživel v povsem drugačnem utripu, vendar bo tudi iskrica tovrstnega upanja bržčas ugasnila že s 1. aprilom, ko bodo morali mladi ustvarjalci, ki so ogromno prazno stavbo vsaj za nekaj časa uspeli ponovno napolniti z življenjem, morali prostore zapustiti.
Morda pa tudi njihovi otroci, ali še raje vnuki, na tem prostoru čez desetletja odkrijejo kak odvržen telefon, ali računalniški disk, na katerem bodo ohranjeni fragmenti zapisov o dogajanju, ki bi moralo morda zanimati tudi tiste, katerih naloga je preganjanje in preprečevanje kriminala. Ampak…
No ja, še dobro, da v Mladinskem centru vsako leto gostijo prostovoljce, ki so dodobra prečesali, premerili in zabeležili prostor znotraj zidov ter naredili nekaj maket, ki bodo v pomanjšani različici ohranile vsaj delček spomina na nekdanji kompleks, s trmo in vztrajanjem pa je sodelujočim na sinočnji prireditvi uspelo, vsaj še za nekaj časa ohraniti nekaj drobnih koščkov zgodovine.
Ko pa so se na koncu prireditve odprla vrata, pa se je iz dvorane Doma kulture razlegel pogled na morebitno »svetlo prihodnost«, hkrati pa je iz nekdanje smodnišnične menze ponovno zadišalo tudi po pasulju.
