Tastar Korobač, mrkogleda in šantava kamniška posebnost, se je naveličal furmanskega življenja in je znova postal birt.
Tam kjer je bog že že pred časom roko ven pomolil, nekaj časa celo kitajski, je stari Korobač parkrat tresknil s svojo gajžlo oz. korobačem, da je s sten ves frajh popadal, pri čemer mu je bila v pomoč tudi njegova trmasta kobila, ki je tam v kotu pri peči pošteno ritnila, da je na razpokanih starih opekah še zdaj moč videti odtis njenega kopita.
S sirkovo metlo je pošteno tla pometel, iz kotov pajke pregnal in stranišče razširil, ker ve kako je zoprno in težko z vozom na ozkem obračati, ker pa težko hodi, je pa obenem še nerodne štenge v položno klančino pozidal, da bo lažje iz prostora v prostor krevsljal, ko bo svoje goste stregel.
Zaenkrat jih namerava predvsem napojiti, na pomlad jim bo pa tudi kako klobaso in šunko narezal. Mu je za dilce materijala zmanjkalo, ko je opremo lokala, umetelno in spretno, povečini kar sam stesal, nekaj pa stare krame pošmirglal in pobarval, da je takšna kot nova.
Vsega skupaj pa ni nič kaj dosti naokoli razglašal, le danes je par polen v peč vrgel, tamlade delat nagnal in vrata odklenil, potlej naj pa na čaj in kofe ter seveda per in žganico, pride kdor hoče. No ja, za domače je danes, ko jih je že v goste povabil, vseeno že nekaj malega narezal.
Smo šli tudi mi pogledat in prav imenitno se nam je zdelo, če pa se v vas količkaj kamniške krvi pretaka, ste pa zagotovo toliko firbčni, da boste šli jutri, če ne že kar nocoj, tudi sami pogledat, kaj je tastar Korobač skupaj spravil.
Je treba reči, da mu je kar dobro ratalo.
Edino slikat se ne mara. Izpod brk zagodrnja, da so tisti selfiji samo za tamlade, k so še lepi.
