Kozmično obarvano odprtje razstave Dejvida Kneževića v MC Kotlovnica

V Mladinskem centru Kotlovnica, ki občasno zaživi tudi kot priložnostno likovno razstavišče,  je bila včeraj zvečer odprta razstava likovnih del mladega kamniškega likovnega ustvarjalca Dejvida Kneževića, samo prireditev, ki so jo s spremljevalnim programom odprtja prav tako zaznamovali mladi kamniški ustvarjalci iz različnih področij, pa bržkone lahko označimo kot še enega izmed vse številčnejših in obetajočih brstov skorajšnjega prihoda kamniške ustvarjalne pomladi.

Ob kroničnem pomanjkanju ustreznih razstavnih prostorov, ki bi kamniškim in gostujočim likovnim ustvarjalcem omogočali redno in nemoteno razstavljanje ter predstavljanje, je bilo sinočnje odprtje razstave likovnih del Dejvida Kneževića v Mladinskem centru Kotlovnica še toliko bolj razveseljujoče. Kamniška ustvarjalna mladina je namreč stvari znova vzela v svoje roke ter s prostovoljnim delom ozek slepi kletni hodnik v podzemlju Doma kulture Kamnik, ki bi v idealnih razmerah lahko služil kvečjemu kot ropotarnica za shranjevanje najrazličnejše krame, preobrazila v priložnostno razstavišče.

Kotlovniški hodnik pa se včeraj zvečer ni spremenil zgolj v razstavišče, ampak hkrati tudi v nekakšno medzvezdno črvino, skozi katero so v kozmonavte opravljeni nastopajoči obiskovalce odprtja razstave, pod vodstvom kapitana Aljoše Rebrače, popeljali na svojevrstno medgalaktično popotovanje v likovni svet Dejvida Kneževića, ki sta ga s svojim glasbeno-poetičnim nastopom popestrili Manca Berlec in Pavla Zabret.

Vse pohvale in zgleda vredna je  tudi poteza vodstva Mladinskega centra Kotlovnica, ki s svojo dojemljivostjo in odprtostjo za ustvarjalno dejavnost mladih, ni zgolj omogočila predstavitve mladega kamniškega likovnega ustvarjalca, ampak se je odločilo, kot je ob odprtju razstave povedal Rok Kosec, vodja MC Kotlovnica, da tovrstno dejavnost med mladimi podpre tudi na povsem konkreten način, in sicer z odkupom enega izmed razstavljenih del.

Presenečenj pa s tem še ni bilo konec, kajti na včerajšnjem odprtju razstave so lahko obiskovalci, po dolgih letih hude suše, ki na kamniškem likovnem prizorišču traja vse od prezgodnje smrti akademskega slikarja in likovnega kritika Dušana Lipovca, lahko znova prisluhnili izvorni, domači recenziji oz. likovni kritiki razstave izpod peresa Anžeta Slane, ki je v spremni besedi razstave zapisal:

Dandanes se pogosto se zgodi, da se umetnost ukvarja sama s sabo – konceptualne umetniške stvaritve obvladujejo nove medije, presenetljive tridimenzionalne prostorske postavitve ali celo teoretsko naravnane postopke ustvarjanja. Razstava Dejvida Kneževića ponuja vpogled v njegovo umetniško produkcijo, ki je sicer dvodimenzionalna, a zato nič manj zanimiva.

Ena od posebnosti razstave je gotovo lokacija – MC Kotlovnica se kot prizorišče preporoda kamniške mladinske ustvarjalnosti zdi popolno mesto za postavitev Kneževićevih del. Kotlovniški hodnik, ki se kar najbolje prilagaja idealu razstavnega prostora – beli kocki, pa se nevede sklada tudi z vsebino nekaterih Kneževićevih del. Pozicija mladinskega centra je subtilno povezana z industrijo, ki je obvladovala ta del mesta. Sledi industrije pa je zaslediti tudi v razstavljenih delih, saj v njih ne moremo prezreti mehaničnosti. V sodobnem svetu, kjer si življenja brez tehnologije skorajda ne moremo več predstavljati, se zdi pričujoča razstava popolnoma na mestu. Dejvid tehnologijo spretno zavije v upodobitve različnih segmentov živega sveta. Bližnji pogled nam razkrije, da upodobljeni ljudje razkrivajo svoje podkožje; upodobljenci v svojem bistvu niso iz mesa in krvi, ampak so stroji, ki delujejo, kot jim narekuje škripajoče kolesje. Pri tem niso izvzeti niti vodje, ki krojijo usodo narodov, držav. Knežević gre še korak dlje – ne gre le za mehanizacijo človeka, ampak tudi za narave; tako svoje kolesje, ki jih poganja, razkrijejo celo živali. Razbiranje sistema delovanja upodobljenih subjektov deluje kot snemanje mask posameznikom. Kot da bi se razkril pravi jaz vsakega posameznika, ki si pobliže ogleda razstavljene slike, ki se zave sodobnega sveta, ki bo sliko z razstave fotografiral in objavil na družabnem omrežju.

Nazaj k dimenzionalnosti. Zelo širok asortiment motivov nas popelje v drugo dimenzijo dojemanja. Razlog, da je temu tako, prvenstveno tiči v ustvarjalni energiji umetnika, ki s svojo vizijo in preciznim smislom za risbo ter detajle izdela nove svetove. Morda svetove postapokaliptične prihodnosti, kjer bo človek še bolj kot danes degradiran na nivo stroja. Kot tak bo ujet v vedute umetnikovih mest, ki zaradi posameznih stavb delujejo znano, globalno in neverjetno domače v isti sapi. Vsekakor tovrstne upodobitve od gledalca zahtevajo premislek in ga ne pustijo ravnodušnega.

Zagotovo ima pri tem prste vmes tudi tehnika, ki se je avtor poslužuje. Začetek Kneževićevega dela predstavljajo risbe; natančne, jedrnate, vizionarske. Risbe, ki odkrito in brez sramu kritično ost usmerijo v različne segmente družbenega dogajanja. Poteze črnila so nadgrajene z računalniško grafiko, ki slikam doda barvitost na eni strani, na drugi pa slike postanejo kompleksnejše, tako kot je pojav računalnika kompleksno vplival na našo civilizacijo. Vendar je barva stranskega pomena; deloma sicer vpliva na vzdušje in atmosfero, vendar se skrije pred brezbarvjem, ki kriči iz del. Poglavitnega pomena so figure, ustvarjene s črtami, linijami – v črni in beli, ki za osmišljenje vsebine ne potrebujeta ničesar drugega kot gledalca.

Vnos računalniškega medija pa je mlademu umetniku omogočil tudi, da je stvaritve oblikoval kot kolaže. Če so umetniki v 20. stoletju kolaže ustvarjali s škarjami, danes vlogo rezil prevzemajo računalniški programi. Tako so pred nami posrečeno oblikovane slike, ki v sebi skrivajo dvojnost, več različnih pogledov ter namige gledalcem, da si delo ogledajo podrobneje in uzrejo tisto, kar je prvemu bežnemu ošvrku z očmi skrito. Ne moremo niti spregledati intertekstualnega umetniškega navezovanja na umetnost samo. Knežević se navezuje, povzema in mestoma citira različne dele umetnostnega sistema. Pri tem se ne omeji le na slikarstvo, ampak njegov pogled seže dlje – v glasbo, celo v literaturo. Motive vsakokrat svojevrstno obdela, rdeča nit pa vseskozi ostaja risba, ki je temelj pričujoče razstave.

Kneževićeva dela nagovarjajo gledalca. O tem ni dvoma. Še več. Zasidrana v njegovi podzavesti vplivajo na dražljaje, ki jih vsak posameznik dnevno prejme iz okolja, družbe, iz novinarskega poročanja o vsakodnevnih tegobah. Dela se trudijo stopiti v dialog z gledalcem, mu ponuditi lastno resnico in ga opomniti na svet izven kotlovniške galerije.

Anže Slana

 

Skratka, včeraj zvečer smo bili v Mladinskem centru Kotlovnica oz. podzemlju kamniškega Doma kulture lahko ponovno priča, za večino najbrž povsem nepomembnega in obrobnega, ampak vseeno še enega pomenljivega in skorajšnje kamniške ustvarjalne pomladi up vzbujajočega dogodka, ki najbrž ne prinaša zgolj z ocvirki in trdo kuhanimi jajci zabeljenega regrata.