Krasni mali svet Matevža Sterleta

V galeriji Pogled je bila včeraj zvečer odprta razstava likovnih del Matevža Sterleta, ki jo je avtor poimenoval Krasni mali svet.

Mladi kamniški slikar Matevž Sterle (1985), s študentsko Prešernovo nagrado nagrajeni ter vse bolj uveljavljen restavrator, ki so mu zaupana dela na številnih pomenljivih in pomembnih umetnostno-zgodovinskih lokacijah v državi, je tudi nadvse talentiran in obetaven kamniški slikar, ki je s sinočnjo razstavo na nek način znova dokazal, da kri ni voda, saj odločno in na vedno bolj samosvoj način nadaljuje subtilno, družbeno kritično družinsko slikarsko tradicijo.

Saša Bučan, kustosinja Medobčinskega muzeja Kamnik, ki ji lahko pripišemo nemajhne zasluge, da je mlada kamniška galerija Pogled, ki je programsko posvečena sodobni umetnosti mladih, sicer odličnih, vendar nemalokrat tudi (ali pa predvsem) v lokalnem okolju poznanih avtorjih – žal pri tem Kamnik ni nobena izjema – je na včerajšnjem odprtju razstave, v pomenljivem nagovoru o avtorjevem delu povedala:

»Matevž Sterle je likovnik mlajše generacije, tiste, za katero z vsem prepričanjem lahko trdimo, da ji kradejo svobodo, čiste misli na prihodnost, vero verjeti v lastno delovanje, v ohranjanje pokonne drže, v svojo bit o ustvarjanju nacionalne identitete, če še verjamemo, da je kultura, pa naj bo to beseda, glasba ali likovno delovanje, tista, ki kroji in ustvarja narod. Če uporabim Cankarjevo prispodobo o Francki, ki teče za vozom, in jo preslikam na umetnike, ki ustvarjajo danes, lahko rečem, da se bodo vse te trume kulturnih ustvarjalcev utrudile, še preden jim bo uspelo skočiti na voz, se torej postaviti na mesto, ki jim pripada.

In zakaj razpredati o tej temi, ko je vendar jasno, da se, ko država pada iz starega v že novo krizno obdobje, najprej in najraje ter najlažje posega prav na to področje? Ker je vsaj še komu tega mar. In hvala vsem tistim.

V tem svetu, ki odslikava vse te in, žal, številne druge nerazumne poteze, se nam pred očmi odvijajo marsikatere družbenokritične ideje v vseh vejah umetnosti.

Tudi Matevž je takšen… občutljiv, dovzeten, kritičen do dogajanja tukaj in zdaj.

Kot bojevnik se vsakodnevno vrača z različnih odrov, kjer rešuje za narodov blagor stare umetnine-freske, štukature, pozlate. In njegove misli, ideje, ustvarjalna vnema se umikajo razumnemu toku življenja, kjer hočeš nočeš moraš preživeti. Restavratorstvo je seveda lahko velik izziv, toda hkrati ne daje dovolj prostora posamezniku, ki skuša ustvarjati in odslikavati tudi svoje lastne misli. In prav te so marsikomu odveč. Tako odveč, da raje obrne pogled od slabega in si postreže z lahkotnim. Dnevna novica o bedi okoli nas je samo novica, ki jo takoj nadomesti nova in tista stara že naslednjo minuto postane neoprijemljiva, ne obstaja več. Vse to pa mora tisti »občutljivec« v obliki umetnika predelati po svoje, z ustvarjanjem.

Če poznamo Matevževo ustvarjanje, v katerem so glavno vlogo večinoma odigravali figura, realni, otipljivi prostori, angažirane teme, ki so nam sicer blizu, zgodbe sosednje ulice, nas tokrat preseneča z novo podobo. Začarani, sanjski prostori, brezkončnost, ujeta v okvir. Ne sledimo otipljivemu, vijemo se skozi nedorečeno, tako kot umetnik, ki sam sebi in nam podaja nejasne odgovore na nejasnost svoje zgodbe in zgodbe prenekaterega ustvarjalca. Lažje se je obrniti nazaj, iskati momente v igrivem, tudi v otroški risbi, ki edina živi in nastaja neobremenjena. Nastaja nova poetika, ki se gradi večplastno.

V posameznem delu nam slikar dokončno izoblikuje abstraktne podobe, ki jih gradi več dni – sprva samo platno – barvna površina, sledijo risbe in nove risbe in poteze sem in tja, stapljanje različnih linij v telo. Ne gre več za jasno izražanje v barvi in formi, čeravno obe še tečeta enakovredno in jasno, toda podoba ni več značilno realistična. Izdaja umetnikovo stanje zmede, kam, kje, tudi kako in če naprej.

Matevževa dela še ostajajo refleksije prostora in časa, v katerem biva, toda z njimi si ne želi več nastopati kot nosilec prapora za lepšim razgledom, ne podaja več svoje izjave o stvareh – zdaj ustvarja krasni mali svet, ki mu edini še omogoča, da lahko utripa v krogotoku časa.«

Iz povedanega bi bržkone lahko potegnili sklep, da Matevž Sterle, kot priznan restavrator, ne le spoštljivo skrbi za ohranjanje kulturno-umetniškega izročila, ampak kot občutljiv in dojemljiv ter svojstveno kritičen likovni ustvarjalec in avtor, prispeva tudi k nadaljevanju ustvarjalne te kulturno-umetniške zgodbe, četudi je le-ta, zaradi slepega oklepanja poznanega, nemalokrat nerazumljena, zapostavljena in prezrta.

In prav zaradi takšnih ustvarjalcev je delovanje in programska usmeritev mlade kamniške galerije Pogled še tolikanj bolj dobrodošla.

Razstavo Krasni mali svet Matevža Sterleta si lahko v prostorih galerije Pogled (nad galerijo Miha Maleš) ogledate do konca januarja 2017, njen ogled pa vam vsekakor iskreno in od srca priporočamo.