Križnikov pravljični festival se je začel z resničnimi zgodbami

S pripovedovalskim večerom resničnih zgodb za obzidjem nekdanje kamniške smodnišnice, se je začel letošnji Križnikov pravljični festival, katerega slovesno uradno odprtje se bo, v spremljavi najrazličnejših zgodb in pripovedk ter nepogrešljive motniške špehovke, nocoj odvilo v Motniku.

Včeraj zvečer, ko je osrednje motniško prizorišče Križnikovega pravljičnega festivala močil dež – le-to bo v polnem sijaju zaživelo nocoj – v Kamniku pa so ceste pometale kuštrajoče nevihtne sape, se je za zidovi nekdanje smodnišnice odvil prav simpatičen pripovedovalski večer.

Večer pripovedovanja resničnih zgodb, dogodek, ki bi mu sicer nadvse marljivi organizatorji, namesto »Story slam«, z nekaj malega truda vendarle lahko nadeli kako bolj privlačen in vabeč domač naziv, je na dvorišče, ravno tako precej ponesrečeno poimenovane »Kreativne četrti Barutana«, ki so ji lepše oz. bolj domoljubno vzgojeni Kamničani že od nekdaj raje rekli smodnišnica, privabilo za kak manjši sindikalni izlet divje privatiziranega podjetja obiskovalcev, kar za tovrstne kamniške prireditve ni ne slab, niti dober obisk.

Vsekakor pa obiskovalcem, ki so tvegali, da tokrat zamudijo »Četrtkov večer domačih pesmi in napevov« ali nadaljevanje katere izmed TV milnic, najbrž ni bilo žal, da so zmotili svojo vsakodnevno rutino in prisostvovali pripovedovanju različnih, zanimivih in pretežno osebnih zgodb.

Pod taktirko Anžeta Slane, ki mu gre pripisati največ zaslug za organizacijo sinočnjega pripovedovalskega večera, razen organizatorske pa je prevzel tudi vlogo povezovalca večera, je svojo zgodbo o nenačrtovanih zimskih violinskih pohodih iz Domžal do Kamnika ter bivakiranju v toaletnih prostorih osrednjega kamniškega nakupovalnega centra Supernova, ki se je tistikrat imenoval še Qlandia, zaupala Lara Podlesnik, ki je svoji zgodbi dodala nauk o nujnosti izbire primerne obutve in dobre medsebojne komunikacije.

Zakaj je v Tunjicah moč še danes najti »križane štore«, ki so jih objemali nočni pohajači, je občinstvu, kot jo je njemu zaupal stari oče, podal Jan Černevšek. Pripovedoval je o srhljivi nočni dogodivščini nesojenega vasovalca Nivčarja, ki je na poti v gozdu proti Stranjam, po zaslugi objemanja štora z vsekanim križem, preživel srečanje z divjo jago. Glede na to, da pripovedovalec prihaja iz Tunjic, kjer se tovrstne zgodbe, morebiti tudi zavoljo znamenitega močeradovca, le da zdaj bolj ob objemanju prometnih znakov in kandelabrov, ponavljajo še dandanes, pa v verodostojnost in resničnost zgodbe sploh ne kaže dvomiti.

Nič manj zanimiva in napeta ni bila niti zelo osebna zgodba oz. pripoved Barbare Božič, ki ji je, kmalu po domala sočasni smrti očeta in rojstvu hčerke, začel »zmrzovati« obraz, zdravnikom pa je ob neuspešnem iskanju vzrokov njenih težav »zmrznila« domišljija. Zavoljo tega so ji skorajda pripisali lahkoživost ter jo, po vseh možnih preiskavah, za neznosno dolge tri dni, pustili v strašljivi negotovosti možnosti okužbe s smrtonosno sramno srbečico, ki pa se je k sreči izkazala za zmotno, tako da je imelo vse skupaj, ob povodnji samoočiščevalnih solz, predvsem pa ob spoznanju, da čustev, takšnih ali drugačnih, ne gre, kot nekakšne ozimnice, tlačiti in »zmrzovati«, srečen konec. Njen obraz se je namreč odtalil, sama pa bo, kot je v pripovedkah običajno, še naprej čedna kot pušeljc, srečno in zdravo živela vse do konca svojih dni.

Da so si obiskovalci večera vsaj nekoliko oddahnili in zajeli sapo pred novimi zgodbami, sta z avtorsko glasbeno pripovedko poskrbela Jonas Tomšič Jacobs in Gorazd Kurent. Slišati je bila prav lepo, le naša stara ušesa odpete zgodbe niso ujela v tolikšni meri, da bi se jo upali povzeti. Jo bomo pa kdaj drugič, saj jo bosta fanta zagotovo še kdaj ponovila.

Svojo popotniško zgodbo, ki je pokonci spravila kocine vseh staršev najstnikov, je povedala Alja Romšak, nesojena Lara Croft, ki se je, seveda brez vednosti in odobritve svojih staršev, pri svojih šestnajstih letih, z nahrbtnikom in resnimi zdravstvenimi težavami, ki ji niso dopuščale nezdravega oz. normalnega prehranjevanja, samostojno odpravila v London, da si ogleda znameniti Stonehenge. Po številnih dogodivščinah, da ne omenjamo skrbi staršev, si ga je tudi uspela ogledati ter se, cela in zdrava, vrnila domov, kjer je sicer niso pričakali ravno s fanfarami, vseeno pa so je bili, ob ugotovitvi, da je njihovo dekle bolj samostojno, kot so si sploh mislili, kljub temu nadvse veseli.

Prijeten pripovedovalski večer je, z zgodbo o neobremenjenih starših, predbirmanskih težav rešeni sestri in pomirjenem župniku, zaključila Alenka Stramšek, ki se je v svoji mladostniški navihanosti, s tem, ko je v dobrobit svoje mlajše sestre prevzela starševsko vlogo, storila manjši greh, ki pa to pravzaprav sploh ni bil, saj so bili na koncu vsi zadovoljni in neobremenjeni.

Povsem za konec večera se je vsem nastopajočim in obiskovalcem zahvalila tudi Breda Podbrežnik Vukmir, ravnateljica Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik, ter vse skupaj pa povabila v Motnik in na druga prizorišča Križnikovega pravljičnega festivala, saj bo različnim zgodbam, pripovedkam, pravljicam in še marsičemu zanimivemu, v okviru Križnikovega pravljičnega festivala, moč prisluhniti že nocoj, ko bo v Motniku potekalo odprtje festivala, v prihodnjih dneh pa ne le v Motniku, ampak tudi na različnih lokacijah v bližnji okolici.

Zato se le podvizajte in pridite kaj naokoli, saj vam ob poslušanju zgodb, ki v živo zvenijo povsem drugače, kot pa prek kakega zaslona in zvočnika, zagotovo ne bo dolgčas.