Le kaj bi si lahko mislili o neznancu, ki je v časih, ko si marsikdo kruha vsak dan niti ne more več privoščiti, na godiškem polju, nedaleč od peskokopa, v naravo odvrgel nekaj deset vreč starega kruha in peciva.
Danes zjutraj nas je ena izmed naših bralk obvestila, da se je njen oče z jutranjega sprehoda vrnil dobesedno zgrožen, saj je med polji pri Godiču, nedaleč stran od tamkajšnjega peskokopa, naletel na precej nenavadno in zloveščo najdbo.
Nekdo je tamkaj namreč odvrgel kakih 40, če ne celo še več, vreč s starim kruhom in pecivom. Sodeč po embalaži in odvrženem kruhu, pa bi poreklo kruha in peciva najbrž lahko iskali v kateri izmed kamniških oz. okoliških zasebnih pekarn.
V časih, ko je med nami vse več takšnih, ki si domala še kruha ne morejo več privoščiti, je tovrstna najdba še toliko bolj vpijoča v nebo, kajti še pred par desetletji so nas kot otroke učili, da se kruha ne meče stran. Že res, da je precej odvrženega kruha in peciva že plesnivega, ampak še pred časom bi se ga najbrž dalo uporabiti vsaj za živinsko krmo, da ne omenjamo tega, da bi ga bil dan po tistem, ko ni bil več svež in topel, najbrž vesel marsikdo, ki mora zaradi golega preživetja preštevati drobiž in računati, če si lahko privošči celo, ali zgolj pol štruce, medtem ko se mu ob pogledu na dražje pecivo, lahko cedijo zgolj žalostno lačne sline.
Očitno živimo v časih sebičnega obilja posameznikov, ki nimajo spoštovanja ne do ljudi, ne do narave, saj kruh raje mečejo stran, kot da bi ga podarili nekomu, ki je lačen celo kruha.
Zlovešče krakajoče godiške vrane in srake se ga bodo v teh dneh najedle do sitega.
