Točno opoldne, v domala krivoversko neprimernem času, ki je na naših tleh že od pamtiveka rezerviran za dvigovanje soparic iznad krožnikov vroče goveje juhe ter srebanje razkuhano vročih domačih nudeljcev, se je danes, na kulturnega praznika dan, v rahlem pršenju, kakršno zna odpovedati tudi neošotorjeno gasilsko veselico, v središču Kamnika odvila nenavadna predstava, ki bi, ako bi se jo morebiti udeležila (še) večja množica pravovernih kamniških častilcev in oboževalcev kulture ter umetnosti, utegnila sprožiti celo polemike, če ne morebiti kar zgražanja in protestov.
Skupinica mladih in tudi malce manj brezkompromisno mladih kamniških ustvarjalnih rogoviležev, ki bi komajda napolnila vse sedeže nedavno ukinjenega in s planšarjem ozaljšanega malega avtobusa, je namreč na pobočju, turistom v veselje – le da tega še ne vedo – drago izvotljenega Malega gradu, pod najlepšo mestno veduto, ki je že lep čas potrebna posega sekire, motike, grabelj ter še kakega drugega orodja in dobre volje, škandalozno razobesila umazane mokre cunje, kar je dejanje, ob katerem bi se pod vsako kulturno ozaveščeno kamniško gospodinjo nemudoma odprla tla pod nogami. Dejanje še hujše od žaganja mestne novoletne jelke, ki naj bi, po eni izmed številnih teorij zarot padla, ker je Mali grad v predreferendumskem času za nekaj ur zažarel v mavričnih barvah.
In kot da že javno izobešanje kamniškega, s kulturno in industrijsko dediščino umazanega perila še ne bi bilo dovolj, so taisti rogovileži, ki v zadnjem času brezsramno poskušajo oživiti kamniško poetično ustvarjanje, filozofijo, gledališko dejavnost in zakleta Veronika si ga vedi kaj še vse drugega, z razmočeno belo cunjo prekrili celo osamljen kip dr. Karola Jurija Starovasnika, ki na znamenitih kamniških propilejah sameva že od torka, 27. oktobra leta 1998, dasiravno sta mu skorajšnjo imenitno družbo takrat obljubila že lep čas pokojna kamniška velmoža in zanesenjaka, dr. Nikolaj Sadnikar in dr. Svetozar Frantar, da ne omenjamo vseh drugih, še živečih članov Kluba intelektualcev Kamnik, ki je bržčas poniknil zaradi akutnega, če ne že kar kroničnega pomanjkanja osnovne sestavine, ki mu je dajala ime.
Zatorej se ne gre čuditi, da se je, ko so mestni zvonovi, ki znajo s svojim potrkavanjem, razen napovedovanja približno točnega časa in oznanjanja smrti, brezobzirno zmotiti tudi kako večerno in na prosto pripuščeno kamniško prireditev, oznanili poldne, pod Malim gradom in dežniki zbrala manjša množica, radovednega in morebitnega škandala veselečega se občinstva, dasiravno je bila javnost o dogodku, domala tik pred zdajci, obveščena zgolj prek novodobnih spletnih medijev, četudi je v Kamniku v navadi, da se na prireditve spodobnejšega značaja vabi s tiskanimi vabili, ki pridejo po pošti in, za razliko od oglasnih letakov s kitajskimi izdelki, neprebrana končajo med starim papirjem, ter prek Kamniškega občana oz. Kamničan-ke, kajti prej omenjeno glasilo z več kot pol stoletno tradicijo je bilo, v 54. letu starosti, usmrčeno z odtegnitvijo občinske finančne infuzije, ki se zdaj steka v smer gorenjske prestolnice.
Ko je v zvonikih slednjič odcingljalo poldne, je izpod cilindrastega klobuka bradatega kratkohlačnika, ki kamniške varuhinje javne morale, spodobnosti in modnih zapovedi že več zim zapored greje s pogledom na njegova močna in nedepilirana meča, da so mu zavoljo tega že ničkolikokrat grozile z dolgimi hlačami, zadonel gromki glas, ki je prisotne povabil k sprehajalno obarvanem prisostvovanju nizu prireditev v čast slovenskega kulturnega praznika, poimenovanega Kamniški kulturni krog.
Prva iz niza prireditev se je odvila v Samčevem predoru, ki je tokrat služil kot priložnosti balkon za dialog med kamniškim »Francetom« in njegovo neuslišano ljubeznijo, ki je na njegovo znano dvorjenje odgovarjala nekoliko po svoje. Samo dogajanje je bilo, kot že ničkolikokrat poprej ob podobnih priložnostih, dinamično popestreno z obzirnimi vozniki, ki so, upoštevaje klovnovsko usmerjevalko prometa (prava zapora stane kakega jurja), v počastitev kulturnega praznika prestavli v prestavo nižje, kulturni program pa obogatili z glasbo motorjev, dizelskimi hlapi in veščim slalomom med prepočasi se umikajočimi gledalci.
Dogajanje se je iz Samčevega predora premaknilo na južno stran malograjskega pobočja, v eno izmed pomembnejših kamniških družabno izobraževalnih ustanov v kateri se, ob pomoči skrbi utapljajočih in potrtim prsim up budečih napitkih, že nekaj kamniških generacij rešuje svet, odgovarja na filozofska vprašanja ter podaja resne glasbene, športne, politične in družabno-znanstvene kritike in analize družbenega dogajanja.
Pod gradom, kot se imenuje ta kamniška družabno izobraževalna ustanova, je kamniška »Micka«, ki zna delati najlepše »selfije«, drugače pa zgolj od daleč spominja na znano ljubljansko Urško, katere nesmrtna slava je zapisana na škatlici Filtra 57, po celovečerni paradi izbirčnosti slednjič našla takšnega, ki je bil kos in še kak drug tič hkrati, da jo je vendarle uspel zvabiti na ples in zadnji avtobus.
Karavana nastopajočih in gledajoče-poslušajočega občinstva se je iz podgrajskega azila preselila v park Evropa, kjer so nekdaj, ko je Kamnik še premogel nekaj omembe vrednih posebnežev, tekli potoki cenejših in nekoliko manj sladkih porodnih voda trte, kjer je mladec, ki na različnih prireditvah, na žalost in presenečenje širših ljudskih množic, na svojo harmoniko ne igra Avsenikovih in Slakovih uspešnic, zrecitiral pesem nekega sumljivega tipa z vzhoda, ki bi se moral te dni, v zavetju noči, do naših krajev prebiti prek bodeče žice, če bi ga že prej ne prijeli zaradi suma terorizma in spolnega nadlegovanja domačih žensk. Tipom, ki jim je ime Hafiz in prihajajo z bližnjega vzhoda ter se sprašujejo, kako je, če si srce, pač ne gre zaupati.
Za še večjo mero upravičene sumničavosti med prisotnimi je poskrbela tudi klovnesa, ki se, v nasprotju pričakovanji, še posebej pa z vedenjem, ki pritiče vsakemu z rdečim nosom, ni poslužila zabavljaških trikov, denimo žongliranja, ampak je v tujem jeziku kvasila nekaj v smislu »We Are The Nation On the Best Location«. K sreči smo Kamničani, še iz časov, ko je bil samski dom polno zaseden, ponosni na to, da tujih jezikov ne razumemo najbolje, razen v primeru, da jih govori oblast, kajti takrat zna dobršen del Kamničanov čudežno postati prav poliglotski, kar na nemo izpričuje tudi tisti čudni spomenik, ki, po mnenju tovrstnih »poliglotov« oz. njihovih potomcev, kazi podobo parka, zavoljo česar bi ga kazalo čim prej zamenjati z mamutom.
No, še dobro, da se je četica kamniških kulturnih romarjev iz parka Evropa dokaj hitro umaknila, da večina omenjenega spomenika sploh ni opazila oz. se od njega česa nalezla, saj je njihovo pozornost, na poti k znamenitim kamniškim propilejam, bolj pritegnila oko jasneča razstava gradbenih odpadkov pri stari knjižnici, ki jo je kitilo prelepo ime – Ljudska knjižnica Kamnik.
Po kratkem sopihanju na pobočje Malega gradu, k sreči je zima prizanesljiva s snegom, kajti tja gor komunalna lopata le redko zaide, se je ob pokritem spomeniku, kot večer poprej v Domu kulture, razvrstil priložnostni mladinski pevski zbor. Ob tem se je nemudoma razjasnilo, da izobešene umazane cunje niso zgolj navadne cote, ampak cunje, ki so jih nekdaj uporabljali v propadli smodnišnici. Njihova nadaljnja usoda je podobna usodi ostale kamniške industrijske dediščine, ki jo božajo zgolj še roke bagerjev in podobne gradbene mehanizacije, eksponati kamniškega muzeja industrijske dediščine, katerega obeti so vse manj obetavni, pa bodo bržčas ohranjeni v katerem izmed potopljenih rudniških jarkov nekdanjega rudnika v Črni, ali morda celo v Motniku, če so delavci ob zapiranju v njem morda pozabili kak kos orodja in opreme, ki bo, četudi nekoliko težje dostopna, počakala na zgodovine željne zanamce.
Da ne bo pomote; nihče izmed udeležencev ni hodil po kamniških ulicah in vzklikal gesla nekdanjih čitalničarjev: »Kultura in prosveta, to naša bo osveta!«, le v bližini prizorišča se je nekdaj nahajala kamniška Narodna čitalnica, v katere prostorih je bilo svoj čas tudi osrednje kamniško likovno razstavišče in prizorišče številnih prireditev, zdaj pa je tam… Kaj že?
Če ste današnje kulturno dogajanje zamudili, ali celo nalašč prezrli, se nadejamo, da vam je, ob praznovanju kulturnega praznika, ali kitajskega novega leta, teknila vsaj domača juhica. Iskrene čestitke!
Eno izmed zanimivejših »proslav« ob slovenskem kulturnem prazniku so zakrivili:
Aljoša kot podgrajski Tip, Dajana kot Micka, podgrajska Zapeljivka, Anja kot Rose, Pavla kot Podgrajski poet, Jonas kot Hafis, Dušan kot Lovec na Glave, Goran kot SatiriCOM, Matic Muc kot Prešeren Himself, Neža kot Julija Original, Zala, Hana kot Frendice, Selma kot Selma, Avtorica Podgrajskega tipa Lučka Majcenovič ter gledališka skupina Oksimoron.
