Na Lenartovi žagi v Golicah bo tudi v prihodnje moč dobiti kak ploh, desko, remelj ali les za ostrešje, saj je z novo žago in pomlajeno ekipo, kar je zagotovo dovoljšen razlog za likof, Lenartova žaga dobila nov zagon.
Le kdo bi lahko vedel, koliko ostrešij hiš in gospodarskih poslopij v Tuhinjski dolini (in še precej dlje) nosi les, ki je bil v skorajda pol stoletja nažagan na Lenartovi žagi v Golicah, saj je bila le-ta svoje čase ena izmed prvih modernih in zasebnih žag v naših koncih. V tiste čase še precej odmaknjeni in pozabljeni, vendar z lesom bogati Tuhinjski dolini, pa še posebej.
Žagarska tradicija na Lenartovi žagi v Golicah se je začela pred skoraj pol stoletja oz. pred dobrimi petinštiridesetmimi leti. Najprej z manjšo žago, ki je ob obilici dela izdihnila že kaj kmalu, nato pa z robustnim gatrom, ki je neprekinjeno žagal več kot štiri desetletja, dokler ga pred časom ni dokončno spodjedel neusmiljeni zob časa, tako da je nekaj časa že kazalo, da bo Lenartova žaga za vedno utihnila.
Zob časa namreč ni neprizanesljiv zgolj do strojev, ampak tudi do ljudi, zato je Janez Podbelšek, oz. Lenartov Janez, kot ga večina pozna po domačem imenu, ob svojih sedmih križih že vsaj nekoliko, zagotovo pa povsem zasluženo, razmišljal o tem, da je bilo žaganja morda vendarle dovolj ter da se bo v prihodnje raje bolj posvetil čebelam, motorju in drugim upokojenskim užitkom, kot trdemu delu na žagi.
Vendar ne prav dolgo. Malo iz navade, saj se nekako skorajda ne spodobi, da bi iz žage po skorajda pol stoletja odslej odmevala zgolj tišina, še bolj pa zaradi vnukov, ki so pokazali veselje do dela z lesom in so mu s svojo zagnanostjo nemalo pripomogli k drugačni odločitvi.
Zato ni prav dolgo tuhtal in okleval, ter kaj kmalu izbrskal drugo, resda ne čisto novo, ampak vseeno moderno in uporabno, računalniško vodeno žago s precej avtomatizirano delovno linijo, ki bo v veliki meri olajšala nekdaj težaško žaganje lesa, predvsem pa še dolga leta služila svojemu namenu.
Za postavitev nove žage je bilo sicer potrebnega kar nekaj dela in truda ter najbrž tudi živcev, ampak ob pomoči družine in prijateljev je nova Lenartova žaga ne le postavljena, ampak tudi uspešno preizkušena, njen oster list pa je, skorajda kot topel nož maslo, uspel razrezati že kar nekaj debelih hlodov.
Ker star in lep običaj zahteva, da je potrebno vsako dobro delo proslaviti, so pri Lenartovih prejšnjo soboto poskrbeli tudi za imeniten likof, na katerega so povabili vse, ki so jim pomagali pri postavitvi nove žage.
Po začetni dobrodošlici z neizbežno zdravico je Lenartov Janez z vnuki poskrbel za praktičen prikaz delovanja žage, ki si ga je bilo nadvse zanimivo pogledati, saj je žaga res uporabna in (če veš, kaj delaš) precej enostavna za uporabo.
Obenem je kot nalašč tudi za natančen razrez večjih, dragocenejših hlodov različnega lesa, po katerem je v zadnjih letih veliko povpraševanje. Zato utegne marsikateri, četudi nekoliko bolj vegast hlod stare hruške, češnje ali oreha oz. kakega drugega lesa, namesto v peči, pristati na novi Lenartovi žagi.
Druženje ob prikazu delovanja žage je bila obenem priložnost za „moške debate“ ter izmenjevanje izkušenj in spominov na čase, ko je bilo žaganje hlodov mnogo bolj težaško delo, kot je le-to, ob pomoči modernejših žag in strojev, danes.
Tudi po zaslugi natančnega računalniškega upravljanja žage, ki ga je Janez, vsaj za enkrat, raje prepustil mlajši generaciji oz. svojemu vnuku Blažu, ki krmiljenje oz. upravljanje nove žage obvlada brez težav, kljub temu pa še vedno rad prisluhne napotkom in bogatim izkušnjam svojega starega očeta.
Praktičen prikaz dela na novi žagi pa je bilo, na odločno prigovarjanje uigrane in izvrstne Lenartove družinske „catering ekipe“, potrebno kaj kmalu prekiniti, saj bi bilo škoda, da bi se imenitno pripravljena pogostitev ohladila.
Prijetno in sproščeno druženje se je nadaljevalo na „likofu“ ob polnih mizah domačih dobrot, vse skupaj pa je bilo tako dobro in okusno, da bi pri Lenartovih lahko, če bi se kdaj morda naveličali lesnega prahu, odprli tudi gostilno. Bi jo zagotovo obiskovali od blizu in daleč.
Kakorkoli že, na likofu ob postavitvi in „uradnem odprtju“ nove Lenartove žage v Golicah je bilo tako luštno in prijetno, da se je druženje zavleklo pozno pod noč, ko smo vidno zadovoljnega Lenartovega Janeza na koncu povprašali, kaj bi bilo morda še potrebno povedati o novi žagi, pa se je zgolj na široko zasmejal ter hudomušno dejal: „Da se bo na Lenartovi žagi v Golicah še naprej dalo dobiti kak remelj!“
