V Mladinskem centru Kotlovnica je bila včeraj zvečer odprta razstava likovnih del Jana Bernota – Telesa.
V “zasilnem” razstavišču MC Kotlovnica, kjer se je v zadnjem času zvrstilo že kar nekaj razstav mladih likovnih ustvarjalcev, so stene ozkega kotlovniškega hodnika okrasila “Telesa” Jana Bernota, razstava pomenljivih likovnih del o kateri je Anže Slana zapisal:
“Greš na razstavo. Umetniško. Pogledaš in se zazreš v razstavljena dela. Se vanje poglobiš. Jih skušaš razumeti. Iščeš ozadje. Zgodbo. Idejo. Zreš naprej. Morda se vprašaš, zakaj. V kratkih sekundah se zaveš. Zreš naprej in odkrivaš skrito v skritem. Zaveš se sebe. Zaveš se slike. Prostora. In greš naprej, po prostoru. In cikel se ponovi.
Razstava Jana Brnota je morda eden tistih trenutkov, ko se obiskovalec nepričakovano zave sebe. Svoje človečnosti. Pogled na Bernotove slike je v svetu sodobne umetnosti, v katerem vsak posameznik išče samosvoj likovni izraz, nenavadno znan. Pogled na mesene figuralne gmote nas spominja na slike Francisa Bacona (na katerega se avtor v svojih delih tudi sicer precej navezuje), morda na kipe Henryja Moora, zaradi svoje mesenosti pa celo na tihožitja Chaima Soutina. Deformirane figure zaradi svoje zveriženosti komajda še spomnjajo na človeške torze v ekscentričnih pozicijah.
Bolj kot na človeka ob Bernotovih slikih pomislimo na mrtve kose mesa v zadušljivih zakotnih mesnicah. Figure nas spominjajo na kos mesa, namenjen zaužitju. Vendar so preveč napeti, preveč dejavni, preveč živi. S svojo trdnostjo torzi gledalca ne pustijo ravnodušnega. Opominjajo na človečnost. Na energijo, ki podžiga slehrnika, na življenjsko silo, brez katere bi telesa ostajala preprosti kadavri.
Avtor ostaja zvest lastnemu ustvarjalnemu slogu. Slikanje na cenene lesene plošče motiviko povzdignejo in likovnemu izrazu precej dodajo. Sama deformirana podlaga poudari upodobljeno skrivenčenost in spačenost, kar učinkuje na doživljanje posamezne slike, obenem pa se odpira prostor za diskusijo. Nedvomno gre za povezovanje motivov in nosilca, ki usidrani v globini gledalčeve podzavesti kopičijo ideje in različne interpretacije. Prav kombinacija deformiranih (in neuglednih) plošč ter naslikanih figur poudarja že večkrat omenjeno človečnost, gledalca opominja, da ni le kos brezdušnega mesa (kot bi morda na prvi pogled pomislil), in prav zrenje v sliko mu v zavest prikliče zavedanje samega sebe.
Težko govorimo o preciznih barvnh nanosih, vendar pa so le-ti jasni in natančno premišljeni. Pri slikah je opaziti eksperimentiranje s kontrasti, kombiniranje hladnih in toplih tonov pa je nadvse učinkovito. Predvsem zaradi skorajda monokromnih ozadij, iz katerih figure izstopijo iz slike in lebdijo v zdaj nakazanem, zdaj neznanem prostoru. Vidne poteze čopiča pa nadgradi tekstura likovnega nosilca, ki gledalcu pri bližnjem pogledu brezsramno ponudi nekaj novega, neznanega, subtilnega.
Ena glavnih prvin Bernotovih del je gotovo poigravanje s psihologijo gledalca. Prav slednja prek gledalčevih zaznav omogoči, da slike zaživijo in se predstavijo v vsem svojem sijaju, v katerem se skriva več odtenkov odgovorov in še več vprašanj. Gotovo je mladi Jan Bernot nekdo, o katerem bomo še slišali. Razvijanje njegovega umetniškega potenciala pa nam bo zastavljalo še več subtilnih vprašanj.”
Odprtje razstave, ki ga je povezoval Aljoša Rebrača, je z atraktivno in razstavo izvirno dopolnjujočo plesno točko, ki bi jo morebiti lahko uvrstili v kategorijo redko videnega “hrbtnega plesa”, popestrila študentka Akademije za ples Neža Blažič, obiskovalci pa so razstavišče napolnili, kot bi se lahko reklo, do zadnjega kotička.
