V drugem vikendu meseca marca smo se Liraši podali na delovni obisk v Trofaiach. Na povabilo njihove kulturne skupnosti in v sodelovanju z občino Kamnik, katera je tudi pobratena z občino Trofaiach, smo Liraši ponovno dodali delček v mozaiku medsebojnega kulturnega sodelovanja in izmenjav.
Sam termin obiska je že nekaj časa čakal na ustrezen datum. Ker smo bili Liraši v jeseni in v prehodu med letoma terminsko zelo zasedeni, naj omenim organizacijo in izvedbo koncerta ob 10. Letnici smrti našega častnega občana, skladatelja in pedagoga prof. Sama Vremšaka v Kamniku v sodelovanju z Zborom slovenske filharmonije in mešanim zborom Obala Koper, ponovitvenim koncertom februarja letos v Kopru, smo datum prestavili na vikend med 14. in 15. marcem. Z dopoldanskim odhodom izpred Doma kulture v Kamniku, prijetnim vzdušjem med samo vožnjo, za katero znamo Liraši dobro poskrbeti, nas je pred Landhotel Reitingblick v kraju Gai, kjer smo imeli rezervirano nastanitev, delegacija Občine Trofaiach: Gerhard Slamnig, Sussane Sacher, Sonja Brumen in seveda starosta medsebojnega sodelovanja med občin gospod Janez Ivanc.
Po protokolarnem in okrepčilnem delu smo se odpeljali v sam center mesta Trofaiach, kjer smo imeli v avli Sportmittelschule Trofaiach skupni koncert z mestnim mešanim zborom AGV-Stadtchor. Prvi del koncerta je pripadal Liri in naš cenjeni zborovodja prof.dr.Andrej Misson nas je s programom popeljal skozi prerez našega dela zadnjih let. Z eno najstarejših skladb, lirinega repertuarja „Libertas animi“, Jacobusa Gallusa in „Oj Triglav moj dom“ Jakoba Aljaža smo poudarili slovenskost od prvih začetkov pa do narodnega buditeljstva.Seveda nismo pozabili na našega dolgoletnega lirinega zborovodje Sama Vremšaka in njegove priredbe pesmi iz Ziljske doline „Ko bi Zilo noj Dravco“ v bariton solu s Primožem Krtom. Sledil je del Londonskega koncertnega programa in izvedli smo črnsko duhovno „My Lord, what a mornin“ v priredbi R.Lee Gilliam-a in „African Trilogy“ priredbe Gwyn Arch-a in s tenor solom Jožem Prezljem.
Na željo organizatorjev, da zapojemo tudi nemško, pa smo izvedli Schubertovo „Ave Maria“ s Primožem Krtom na bariton solu in ob spremljavi Kristine Cotič na klavirju. Sledil je del slovenskih in tujih šansonov ponovno ob živahni klavirski spremljavi Kristine Cotič in sicer „Galeb i ja“ Zdenka Runjića na besedilo Tomislava Zuppe, „Mati bodiva prijatelja“ Jožeta Privška v priredbi Andreja Missona in kot zadnjo tega sklopa smo izvedli skladbo iz letošnjega repertuarja skupine The Beatles „When Im sixty four“ v priredbi za moški zbor Andreja Missona. Pri naših Avstrijskih prijateljem pa nikakor ne smemo mimo bratov Avsenik in tokrat smo jim predstavili da „Zvezde na nebu žare“ za vse narode in naša medsebojna prijateljastva, katera moramo negovati v teh nemirnih časih. Spodobi se da uradni del programa sklenemo veselo in v pomoč nam je bil „Kolo“ Vasilija Mirka. Sledil je del programa mešanega zbora AGV-Stadtchor in protokolarni del. Predsednik Lire Tone Rakar je poleg zahvale za prisrčno povabilo in prijeten kulturni večer poudaril tudi pomen tovrstnih medsebojnih srečanj in ohranjanja tradicije pobratenih mest, pomembnost glasbe kot sredstvo in pesmi kot most med različnimi naravnimi preprekami ali jezikovni razlikosti naroda, kjer se lahko srečujemo, podamo dlani in zaželimo vse dobro. Ravno zato smo glasbeno kulturni večer sklenili kako drugače kot s pesmijo. S Jenkovo „Pobratimijo“ v uglasbitvi Vinka Vodopivca in notranjsko „Marija, lahko noč“ v priredbi Andreja Missona smo pospremili navdušene poslušalce mesta Trofaiach na njihove domove, Liraši pa smo skupaj z gostitelji nadaljevali z družabnim večerom ob večerji, dobri kapljici in seveda pesmijo, katera nas je družila pozno v noč.
V nedeljo smo se ob strokovnem vodstvu staroste medsebojnih srečanj gospodom Janezom Ivancem sprehodili skozi stari del Trofaiacha, si ogledali obnovljeno farno cerkev svetega Ruperta, kasneje pa v mirnem klepetu ob kavici izmenjali še nekaj besed o naši skupni zgodovini. Bližal se je dogovorjeni čas našega odhoda in ob slovesu smo si zaželeli še tovrstnih srečanj in kulturnih sodelovanj tako v Trofaiachu kot v Kamniku. Mesta ostajata. Ljudje se menjajo, se selijo, umirajo, tradicija in kulturna vez pa mora ostati negovana naprej, za naše zanamce, da bodo ob poplavi najrazličnejših možnostih elektronskega „napredka“ še znali zapeti slovensko pesem in ohranjati vezi naše skupne zgodovine.
Za PSPD LIRA; Tone Rakar
Foto: Alojz Hančič
