Dogajanja, ki smo mu bili na slovensko-hrvaški in slovensko-avstrijski meji priča zadnjih šest mesecev, je, kot kaže za zdaj, konec. Tako imenovana balkanska migracijska pot je trenutno zaprta in od 6. marca v Slovenijo po tej poti ni prišel niti en begunec oziroma migrant.
Ljudi dobre volje, ki so bili pripravljeni pomagati, je bilo od prvega dneva množičnih prihodov beguncev in migrantov ves čas ogromno. Ne samo policisti, pripadniki civilne zaščite, gasilci, zdravstveno osebje, občinski uradniki, državni uslužbenci, ampak tudi številni prostovoljci, ki so prek humanitarnih in nevladnih organizacij nesebično priskočili na pomoč, so držali pokonci sistem, vzpostavljen za popolnoma drugačno obliko delovanja v času naravnih in drugih nesreč.
V Slovenijo je od 1. januarja do 11. marca 2016 vstopilo 99.187 migrantov. Od 16. oktobra 2015 do 11. marca 2016 pa je tako vstopilo 477.791 migrantov. Večina med njimi naše države sploh ni poznala, ampak so želeli le naprej, do Avstrije ali Nemčije, ki jim predstavljata prostor miru in blagostanja, kjer si bodo ponovno lahko zgradili življenje, kot so ga poznali pred vojno, dobili zaposlitev, ki jim bo omogočila, da bodo živeli od lastnega dela, in jim povrnila osebno dostojanstvo.
Ali je vse res?
Toda, kdo so oni? Skoraj petsto tisoč ljudi – oseb, posameznikov z imenom in priimkom ter vsak s svojo življenjsko zgodbo – je prečkalo našo državo, o njih pa vemo le malo. Največ je mitov in stereotipov, ki se hranijo na našem neznanju in nepoznavanju ter podžigajo strahove, ki so razumljivo prisotni. Ali je »normalno«, da človeka prežema strah, če skozi njegovo vas noč in dan hodi tisoče neznanih, na pogled drugačnih, izmučenih ljudi? Seveda je. Ali če na televiziji dan za dnem videva podobe ljudi, ki se v upanju na rešitev in topel sprejem v Evropi vkrcavajo na premajhne čolne? In če ga prestrašijo podatki o milijonih ljudi, ki naj bi še čakali nekje v ozadju na trenutek, ko bodo lahko krenili proti Evropi? Vsekakor.
Lahko razumemo, da ta strah v nas zbudi nestrpnost? Lahko. Pomembno pa je, da mu ne nasedemo. In da namesto tega raziščemo, česa nas je sploh strah. So za naše nezadovoljstvo in strah res »krivi« begunci in migranti, tj. tisti ljudje, ki brez vsega pridejo do slovenske meje in nemo prosijo »spustite nas naprej«?
Na spletu je veliko gradiva, ki lahko pomaga, da se opremimo z znanjem o aktualnih migracijah, o ljudeh, ki prihajajo v Evropo, in njihovi kulturi, državah itd. Tako se bomo najbolje soočali s strahovi in predsodki. Nekateri viri, ki so po naši presoji najpomembnejši:
– Pomoč beguncem (pomoc.beguncem.gov.si) – vladna spletna stran, na kateri so zbrane najaktualnejše informacije o vladnih odločitvah v zvezi z begunsko problematiko, v poglavju ‘Za strpno družbo’ pa so zbrana tudi številna gradiva slovenskih in mednarodnih nevladnih organizacij;
– Vključevanje (http://www.mizs.gov.si/si/vkljucevanje_priseljencev_v_sistem_vzgoje_in_izobrazevanja/) – na tej spletni strani lahko dobite informacije o načinu vključevanja otrok in mladostnikov v izobraževanje;
– Migracije – spletna stran Policije (www.policija.si) z aktualnimi statistikami prihoda beguncev in migrantov.
V medijih in javnem prostoru lahko zasledimo veliko trditev, ki utrjujejo in potrjujejo te naše strahove. Toda, ali dejansko držijo?
Eden takšnih zelo razširjenih mitov, ki krožijo v javnosti in medijih, je, da so zaradi njih prikrajšani prebivalci Slovenije, ki prav tako potrebujejo pomoč: »Tujci prihajajo na naša ozemlja zato, ker imajo z urejenim statusom begunca dostop do zelo pomembnih socialnih prejemkov.«
To seveda ne drži.
Oskrba, ki jo je Slovenija po mednarodnih konvencijah dolžna nuditi beguncem in migrantom, res predstavlja strošek za državo, vendar je ob tem treba poudariti, da je financirana iz povsem drugih virov kot na primer socialni prejemki prebivalcev Slovenije. Večino sredstev za obvladovanje migracij dobi država iz Evropske unije. V Sloveniji redki zaprosijo za azil, toda če to vendarle storijo, so v času obravnavanja prošnje nastanjeni v azilnem domu, med čakanjem na končno odločitev pa imajo pravico do prostega gibanja po državi, do nujnega zdravljenja in žepnine, ki trenutno znaša 18 evrov mesečno.
Kot mit lahko označimo tudi trditev, da ljudje v stiski ogrožajo našo identiteto: »Aktualni valovi priseljevanja prinašajo nepovratne spremembe v evropski kulturi in slabijo občutek identitete. Evropska identiteta se bo s temi valovi priseljencev za vedno spremenila.«
Svoje nacionalne identitete se pogosto zavemo šele, ko nas nanjo opozori nek zunanji dejavnik, denimo zmaga Petra Prevca ali prihod tisočih priseljencev, katerih kulturna in nacionalna identiteta je popolnoma drugačna od naše. Mit, da nas njihova prisotnost v Evropi ogroža, da bo zaradi tega podoba evropske družbe spremenjena, je verjetno dolgoročno najbolj škodljiv, saj je kultura skupaj z gospodarstvom, družbeno sfero in okoljem steber razvoja vsake družbe ter vključuje najgloblji in najabstraktnejši vidik vsakega posameznika.
Prepogosto pozabimo, da evropska kultura ni statična, stoletja nespremenjena, zamrznjena v času. Nasprotno: nenehno, od obdobja stare Grčije se spreminja v času in prostoru. Še več, evropsko kulturo so pomembno zaznamovali ravno stiki z drugimi kulturami. Te so medsebojno vplivale ena na drugo in se bogatile s prehajanjem posameznikov čez meje. Ravno Arabci so v srednjem veku pogosto »imeli« vlogo posrednikov med izumitelji (Indijci, Kitajci) in evropskimi družbami.
In ne nazadnje, zgodovina, slovenska ali svetovna, dokazuje, da so bile migracije vedno del človeške civilizacije in so še kako znane tudi nam, Slovencem. Ne glede nato, ali so (bile) povezane s strategijami soočanja ali preživetja (kot aktualne), sprožene z osvajanji ali rezultat človeške radovednosti, migracije so vedno bile del človeške narave. Priseljevanje bo tudi v prihodnje pomemben dejavnik dinamičnega razvoja kultur. Prav spodbujanje raznolikosti in večkulturnosti je tisti dejavnik, ki lahko izboljša našo družbeno povezanost.
Ko podobe v medijih ali govorice v družbi sprožajo občutke strahu in negotovosti, je priložnost, da se ustavimo in si rečemo – samo ljudje so. Moški, ženske, starci, otroci – samo ljudje, ki gredo za boljšim življenjem.
Integracija
Slovenska vlada je že sprejela načrt, da bo v skladu z dogovorom na evropski ravni iz Italije in Grčije premestila 567 oseb (ali iz druge države članice, ki bi bila izpostavljena hudemu pritisku na nacionalni migracijski in azilni sistem) ter iz tretjih držav (tj. držav, ki niso članice EU) trajno preselila 20 oseb. Končno število oseb bo verjetno večje, odvisno od trenutnih migracijskih razmer in končnega dogovora o številu premeščenih oseb.
Prva skupina naj bi bila v Slovenijo premeščena v aprilu.
Da se bodo vsi ti ljudje pri nas počutili dobro, tj. neogroženo in ne kot vsiljivci, je izjemno pomembno, kako jih bomo sprejeli ob prihodu in kako bo potekalo njihovo nadaljnje vključevanje. Pri tem pa se je treba zavedati, da uspešna integracija ni samo odgovornost priseljencev, ampak se mora prilagoditi tudi družba sama. Družba, torej, država, državne institucije, in tudi mi, prebivalci slovenskih mest in vasi, jih moramo pri tem spodbujati, jim olajšati vključevanje v izobraževalne in delovne procese ter omogočiti njihovo udeležbo v političnem in medijskem prostoru.
Prvi korak uspešnega vključevanja je, da se priseljencem omogoči pridobitev osnovnega znanja jezika, o zgodovini in ustanovah države gostiteljice ter informacij o pravicah in dolžnostih, delu in življenju v Sloveniji. Ta del integracije pri nas izvaja ministrstvo za notranje zadeve (http://www.mnz.gov.si/si/mnz_za_vas/tujci_v_sloveniji/integracija_tujcev/).
Ko gre za otroke in mladoletnike, je še zlasti pomembno, da so čim prej – tudi ko še ne znajo jezika – vključeni v običajno šolsko okolje med sovrstnike. To je v sodelovanju z drugimi resorji predvsem v rokah ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (http://www.mizs.gov.si/si/vkljucevanje_priseljencev_v_sistem_vzgoje_in_izobrazevanja).
Svojo vlogo pa lahko odigra prav vsak od nas. Tako, da ne spodbuja nestrpnosti do drugačnih in drugače mislečih. Tako, da opozarja na sovražni govor. Tako, da se poskuša vživeti v njihov položaj, ravna humanitarno in solidarno ter jih sprejme v svoje okolje.
Urad Vlade RS za komuniciranje
