Naj nas še tako prepričujejo v nasprotno, svet je vseeno še vedno lep, ljudje pa dobri. Še posebej takšni, kot sta denimo Maša Sedlar in njena prijateljica Aleksandra Zobavnik, ki sta se iskrenih namenov, brez samohvale, iskanja pozornosti in daleč od medijske pozornosti, samoiniciativno in iz sočutja odločili, da pomagata družini v stiski, četudi le-ta stanuje na čisto drugem koncu Slovenije.
Njuna zgodba bi širši javnosti bržčas ostala povsem skrita, če bi ju ne »zašpecal« njun prijatel Domen Hadalin z Vrhnike, ki nam je poslal sporočilo v katerem je zapisal:
»Pišem vam, ker si želim, da bi mi pomagali deliti zgodbo dveh deklet, ki sta vaši občanki občanka. Maša Sedlar je moja prijateljica in izjemno delovna oseba, ki pomaga ljudem med delovnim časom, saj je medicinska sestra, v svojem prostem času pa je naredila nekaj, kar mislim, da je lahko nam vsem za vzor.
Maša je pred nekaj tedni zasledila, da štiričlanska družina iz okolice Ptuja potrebuje pomoč. Dobila je njihov naslov (ker telefona nimajo) in se odločila, da jim bo pomagala. S prijateljico Aleksandro Zobavnik sta v nekaj dneh, ob pomoči svojcev in prijateljev, nabrale poln avto hrane ter tudi nekaj sto evrov. V bistvu sta Maša in Aleksandra ves svoj prosti čas namenili za to, da bi nesebično pomagali nekomu, ki resnično potrebuje pomoč.
Želim samo to, da bi ljudje izvedeli, da skupaj lahko pomagamo. Tudi družinam, kot je ta, ki jo je sistem očitno pustil na cedilu, saj zaradi takšnih in drugačnih zakonov niso opravičeni do podpore in se preživljajo z vsega 200 evri mesečno. Zdi se mi, da je v tem trenutku brezupno pričakovati nenadno spremembo, zato očitno potrebujemo še več takšnih ljudi kot sta naši Maša in Aleksandra.
Domnovemu sporočilu bržčas težko še kaj dodamo, razen morda lepe misli Dalaj Lame, ki je dejal: “Če misliš, da si premajhen, da bi povzročil spremembo, poskusi spati v sobi s komarjem.”
Hvala Maši in Aleksandri, pa tudi Domnu, za zgodbo, ki vrača vero in upanje v lepoto sveta in dobroto ljudi.
