Prosim vas ne jokajte na mojem grobu,
ne ni me tam, ne spim
sem v pomladni sapi vetra
v zimskem snegu se iskrim
sem sončni žarek v žitnem polju
dežna kaplja na jesen
sem zjutraj ptica v mirnem letu
zvečer kot zvezda zažarim.
Prosim, Vas ne jokajte na mojem grobu,
ne nisem tam,
ne spim,
jaz sem tu in tam,
sem vedno z Vami v vsakem trenutku življenja!
Marica, jutranja siva jesenska megla ni mogla prekriti žalosti, ki se širila po našem kraju in zelo hitro obšla svet, prenehalo je biti Tvoje plemenito srce, da si se tiho in skromno kot si živela poslovila od nas in prav v času, ko našo deželo biča groza korona virusa.
Dovoli Marica, da Ti na ta način rečem HVALA za vse kar si nam dala in pustila tudi našim zanamcem.
Tvoja otroška leta so ti začela teči v Godiču pri Matijevih v družbi bratov in sestra, ter dobrih in poštenih staršev. Poštenost in iskrenost, ter dobro srce so bile že v gene položene ob rojstvu, ki si jih krepila in obnavljala skozi celo življenje.
In kot naročeno je Simon Gregorčič Tebi na kožo napisal te misli in največ povedo o tebi in tvojem delu in življenju.
Življenje ni praznik
Foto: Primož Hieng
Cvetočega lica, cvetočih še let
zdaj prve korake namenjaš med svet –
nastlali na stezo so pisan ti cvet.
Po poljskih cveticah te žive cvetice
Spremljajo kot ženina mlade družice.
In svatov prijateljskih radosten trop
praznuje tvoj prvi v življenje ustop.
In tebe — pač moti te cvetje na poti –
to občno veselje se tudi poloti!
Ne čutiš — naj srca ne vara te čut
da vhod le v življenje je s cvetjem posut?
Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,
le trnje zakriva, da zvene ti rano?
Prijatelj, ne bodeš za zlom pač mi vzel
resnobe besede na praznik vesel:
Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti delaven dan!
Od zore do mraka rosan in potan
ti lajša in slajša človeško trpljenje!
Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj moško dejanje krepčuje človeka,
a pokoj mu zdrave moči pokonča,
dejanje ti ljubim, a boj se pokoja!
Dolžan ni samo kar veleva mu stan,
kar more, to človek je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
a delo in trud ti nebo blagoslovi!
Ne nisi bila samo umetnica, slikarka, restavratorka….bila si »AMBASADOR« Kamnika in s tem tudi naše domovine »Raja pod Triglavom« širom sveta, saj »naša« kamniška majolka krasi vse kraje sveta, kjer žive Slovenci in še marsikateri kdo drug jo je dodal med svoje spominke na katero si upodobila lepote našega kraja ali pa je bila izdelana po želji naročnika.
V trenutku odhoda v zasluženi pokoj pa si se posvetila sliki na steklo, ter restavratorstvu – in to bo ohranilo neizbrisen pečat z kratico FM in zanamcem ohranilo tisto kar bi drugače propadlo.
Foto: Primož Hieng
Krajani Mekinj pa te bomo ohranili v spominu kot prav posebno prijetno sogovornico z zelo visokim znanjem, ter kako lepo sta se z že pokojnim Jožefom sprehajala po poljih in obronkih gozdov, ter občudovala lepote stvarstva.
Res ni minila nobena nedeljska sv. maša, da bi te ne videli sodelovati pri nje, še prej pa je tvoje petje lepšalo ta veličastni obred- in tudi jaslice bodo pričale o tvojem občutku do lepote narava.
Marica vzorno sta skupaj z možem vzgojila otroke in bila ponosna na svoje vnuke – pa tudi na rodovnik hiše nisi pozabila – še posebej si bila ponosna na daljnega sorodnika duhovnika Jurija Humarja nekaterim bolj znanega kot »čudodelnik iz Primskovega«.
Marica sedaj si kot angel brez kril objeta z svojim dragimi tam gor – ja tam gor nad zvezdami – prah tvojega telesa pa bo počival na Božji njive pod zvonikom Marije vnebovzete.
Miren počitek Ti želimo!
Tvoji Mekinjčani
(Joško)
