Marko Šimnovec, kandidat za župana občine Kamnik – DESUS (Vir fotografije: FB profil kandidata)
Marko Šimnovec, 1.2.1947, Kamnik, Na bregu 37, 1241 Kamnik DESUS – DEMOKRATIČNA STRANKA UPOKOJENCEV SLOVENIJE,
Kandidat za župana stranke DeSUS naj bi bil, po skopih podatkih, ki jih je bilo moč razbrati iz, ene redkih predstavitev lokalnem tiskanem mediju, uspešen podjetnik, ki so ga, pred osemnajstimi leti, v naše kraje privabile lepote Kamnika. Bržkone je šlo za parcelo na Perovem, kjer Šimnovec stanuje, saj čas njegovega prihoda v Kamnik sovpada s časom, ko se je tamkaj stihijsko gradil kamniški ‘Beverly Hills’, ki ga uporabnik ‘Tuco’ s perovskega spletnega foruma graciozno deifinira z besedami: »Perovo: elitna soseska, znana tudi kot ‘kamniški Beverly Hills’, ponuja katalog novoslovenskih arhitekturnih biserov in povzpetniške lokalne estetike.”
Kandidat Marko Šimnovec, si je na vrhu perovskega hribčka zgradil dom in kljub temu, da je polno zaposlen z njegovim podjetjem, ki ima sedež v Ljubljani in naj bi dosegalo uspehe tudi na tujih tržiščih, županski kandidat upokojencev, po besedah iz prej omenjenega zapisa, velik del svojega časa preživi v Kamniku, predvsem v naravi, s svojo družino in pasjim ljubljenčkom.
Mogoče je ravno ljubezen do narave kriva za njegovo neprepoznavnost, saj je v Kamniku domala neznan in se je večina kamniških volivcev, ko je prebrala njegovo ime na čelu lestvice županskih kandidatov, zgolj vprašala: »Kdo, za vraga, pa je to?«.
Verjamemo, da so v stranki, ki se, zavisti v brk, od nedavnega ponaša celo z ministrico, izbrali dobrega in primernega kandidata, vendar pa ima, žal, zaradi že omenjene neprepoznavnosti, zgolj neznatne možnosti za izvolitev, ali vsaj za pridobitev omembe vrednega števila glasov. Bržčas bo moral županski kandidat Miro Šimnovec, v kolikor bo hotel aktivneje vstopiti v kamniško politično življenje, večkrat, namesto v gozd, zaviti tudi v mesto in na mestne ulice. Za nameček njegov priimek zoprno spominja in opominja na kamniško, oz. velikoplaninsko sramoto, v prid pa mu ni niti ‘smrtni greh’ vsakogar, ki bi se želel v Kamniku potegovati za župansko mesto – ni Kamničan, oz. njegove avtohtono-domorodne kamniške korenine ne segajo vsaj tja do časov, ko so se tod okoli pasli še mamuti.
Vseeno naj ga volilni rezultati, kakršni koli že bodo, ne razočarajo preveč, saj mu je lahko v poduk in uteho dejstvo, da so večje pozitivne spremembe v Kamniku, v glavnem, sprožili in izpeljali tujci, ki so se v naše prelepo, ampak včasih precej zatohlo mesto, zaljubili in priselili od drugod.
