Matej Hribar, ki se je minuli vikend uspešno udeležil prestižne ultra tekaške gorske preizkušnje Ultra trail du Mont Blanc, je že doma, med regeneracijo pa je uspel strniti tudi nekaj vtisov z lepe, vendar hkrati tudi izjemno naporne preizkušnje.
Za udeležbo na Ultra trail du Mont Blanc namreč ni dovolj, da tekmovalec zgolj zbere dovolj kvalifikacijskih točk, ampak mora zaradi omejitve števila udeležencev, imeti nekaj sreče tudi pri žrebu, ki je bil letos naklonjen tudi Mateju, ki je o tem povedal:
„Seveda je UTMB zaradi svoje popularnosti moral uvesti kvalifikacijske točke, ki nekako zagotavljajo, da na tekmo pridejo dobro pripravljeni tekači, z raznovrstnimi izkušnjami iz drugih, dolžinsko in po profilu, podobnih tekem. Ker je dogajanje v hribih kljub vsemu težje nadzorovati in zagotavljati varnost kot na mestnih ultramaratonih ter ne nazadnje ohranjati naravo prvinsko, so maksimalno število udeležencev omejili na 2300. Tako je tekma postala dokaj nedostopna in zelo zaželena med ultratrail tekači s celega sveta. Ker iznajditeljem tovrstnega teka, Američanom, tu in na tej razdalji še ni uspelo zmagati, prihajajo njihovi zvezdniki vsako leto odprto napadati zmago in boljše sponzorske pogodbe ter prepoznavnost. Ostalim smrtnikom pa nam je seveda tovrstno druženje v sorazmerno majhnem in stisnjenem Chamonixu v veliko veselje. Jim je pa tudi letos zmago odnesel Francoz in jim zvrtal novo, še večjo luknjo v koleno.”
“Zaradi vsega naštetega je seveda želja po udeležbi na tekmi vseh tekem, tudi pri meni brnela skoraj močneje kot okolica krške nuklearke. Letošnja potrditev udeležbe v začetku januarja je pomenila, da bodo letna obdobja do konec avgusta potekala nekoliko drugače. V tekaškem smislu, seveda. Več višinskih metrov in več ur na nogah. Večkrat v kamniških hribih in za dlje časa. Dvom v svoje lastne sposobnosti je pri tekih daljših od npr. 80 km vedno prisoten. Težko je predvideti kaj se bo v telesu dogajalo po 15-ih urah teka in hoje, ker je to skoraj nemogoče natrenirati. In zato takšne „ultre“ po 70, 80 km postanejo zanimive, ker prinašajo presenetljive izide in spoznanja o delovanju naših teles, razuma in volje.
Če me kdo na startu takšne tekme sprašuje po planih bi ga najraje preslišal!!! V tej zgodbi, dolgi 170 km ni nič zagotovljenega, nič podarjenega in samoumevnega. Zgolj priti v cilj je primarna želja, kar letos čez polovici tekačev, ni uspelo! Marsikaj sem pretekel in nekajkrat tudi odstopil ter se na slabih izkušnjah kasneje veliko naučil. Poslušam, gledam, berem in se učim od boljših. Nič posebnega nisem, a vsaj tisto kar imam poskušam optimalno izkoristiti in če mi prave zvezde svetijo, še malo nadgraditi. Mnogi so, ki jih občudujem, ker rišejo nove poti in jih z odločnostjo in dejanji osvetljujejo. Če njim lahko le malo sledim potem bi moral postati boljši.”
Mato s Švicarskim hitrostnim plezalcem Uelijem Steckom “The Swiss machine”.
“Pred in na startu sem ponižen ter med tekmo odločen, da imam kaj pokazati in nisem prišel zgolj bosopet stopati na ježa. Želim pograbiti priložnosti, se izogniti slabostim ali pa jim gledati v oči in jih pretentati ter jim do cilja ne dati več koraka prednosti. Verjamem v misel, da “kadar tečeš po zemlji in z zemljo, lahko tečeš v neskončnost!” ali kot je zapisal Marc Davies: “Nič več ni potrebno, kakor vse tisto, kar zmoreš.”
Matej je novinarski ekipi iz Koreje še povedal kaj si misli o visoko letečih ciljih kratkega dosega in pričel loviti sanje.
“Do 50 km sem tekel po željah in planu. Na vzponu proti Col de la Seigne (60km) mi je želodec prvič zaračunal davek in z globokim priklonom sem ga žalostno izplačal. Znova sem ga plačeval že na naslednjem klancu in v Lac Combal (66km) sem prišel z deficitom v želodcu in velikim vprašajem v glavi!
Kaj storiti na prehrani oz. kako lahko tako izpraznjen premagam še 2/3 trase?
Na okrepčevalnicah mi ni odgovarjalo nič! Sem in tja kakšen krekerček bolj za “fazon” kot neko super gorivo. Energijske gele sem stiskal s strašno težavo in odporom. V Courmayeur na 80km in hkrati tranzicijsko postajo, kjer me je pričakala Tanja s pozitivno energijo in vrečko z opremo, da se lahko preoblečem in dopolnim zaloge gelov in hrane (??!!), sem prišel ob 10:00 zjutraj ter precej dotolčen na klopi v športni dvorani za deset minut zaprl oči…
Obetal se je vroč dan do 30°C! Nič dobrega, če pomislim, da je še več kot polovica proge pred menoj.
Pojedel sem zgolj malo juhe. Po kar enournem postanku pomaham v pozdrav in z neko polovično odločnostjo stopim na asfalt, ki me pelje iz mesta v gozd in v vroč vzpon proti Italijanski strani masiva Mt. Blanca.”
Pomahal in odšel naprej proti drugi polovici poti…
Poti so bile krasne in pravi užitek bi bilo v normalnem počutju preteči vse do 97 km (Arnouvaz). A bil sem telesno izpraznjen, sonce je neusmiljeno žarelo, prah s poti je dodatno stopnjeval žejo. Če ne bi bilo mnogih ledeniških izvirov in potokov ter korit na pašnikih, bi verjetno še večina tistih, ki smo kasneje ugledali cilj, kar tam polegli in lenim kravam nastavili ogledalo.
Vzpon na najvišji vrh trase (2527m) me je dodatno izžel in na dolgem spustu proti La Foulyu sem še tretjič in zadnjič podlegel želodcu. Rezervoar je bil dokončno prazen, a počutje se je začelo izboljševati??! Slabost je izginjala. Dodal sem gel in tekel. Od 112. kilometra sem le še napredoval.
Pričel sem uživati v teku in želel izkoristiti ter nadoknaditi zamujeno. Življenje je obrnilo ploščo! Me je sedaj nagrajevalo, ker sem bil vztrajen?
Dež z grmenjem od 125 km dalje je prinesel dokončno spremembo v počutju. Narava se je prebudila in me osvežila, bližina cilja pa me je vzpodbudila, da sem iz svojega telesa pričel vleči najboljše kar sem imel, kar imam.
Končno sem lahko tekel kot bi moral že kilometre nazaj! Prehiteval sem in do cilja napredoval za 290 mest. Kakšno olajšanje.
Na nogah sem preživel še drugo neprespano noč. Z velikimi, odločnimi koraki sem se vračal tja kamor sem po mojem mnenju tudi sodil. Bil sem srečen in sproščen, ko sem se še po zadnjem spustu na tekmi bližal Chamonixu. Pred menoj nikogar, za menoj tišina….le tek, svoboda gibanja, lebdenje, pozdravi mimoidočih in solze, ki niso padle a so bile tam zadaj, pripravljene.
Zadnji zavoji po mestnih ulicah. Huronsko navijanje tekaških prijateljev in njihovih spremljevalcev iz Slovenije, začinjeno z mehiškim valom me je dostavilo pod impozantni ciljni obok.
Aljoša Smolnikar iz Moravč, ki je prejšnji dan na CCC ( 101km/6100vm ) dosegel vrhunsko 27.mesto je norel s slovensko zastavo, Jani Marn (UTMB zelo uspešno pretekel lani) je iz Vuzenice prišel zgolj zato, da me je videl priti v cilj in bi mi lahko podal zasluženo pivo ter kasneje šampanjec…
Nora družba, vrhunski občutki, bazar mnogoterih pristnih čustev! Hvala vsem in globok priklon!!! In Tanja… vedno tu, tam in povsod… premajhen sem v besedah, da bi izrazil več, hvala pa je precej premalo!
Zelo hvaležen sem tudi vsem Kamničanom in navijačem s Krivčevega za podporo na Kamnik.info, kar me je dodatno vzpodbujalo, da v kriznih obdobjih nisem obstal.
Da sem mondeni Chamonix preživel tudi s finančne plati so zaslužni: Janez Uršič – Gostilna Pri planinskem orlu, Franc Košir – Goldi d.o.o, Boštjan Lavtižar – Okrepčevalnica Strelček ter prijatelj Mitja Mestek – Probio d.o.o. – Hvala lepa!
Končni čas 39:00:55 in 474. mesto absolutno med nekaj več kot 2300.udeleženci.
Če sem imel za UTMB postavljene višje cilje, moram po prihodu v cilj znova priznati, da se le ti cilji v neki fazi izčrpanosti zlahka prilagodijo stanju v katerem sem bil, in da nisem bruhal po lastnih čevljih ali celo odstopil.
Hvaležen sem Vesolju, da sem dosegel cilj.
Za konec bi navedel misel našega legendarnega plezalca, Frančka Kneza, ki je v svoji knjigi zapisal: “Izpolnila se je goreča želja. Toda vse želje so človekovo trpljenje. Večje kot so, večje je trpljenje, vendar je nato tudi nagrada tako velika, da je je za vse življenje.”
Fotografije: naslovna – Klemen Udovč, ostale – fotoarhiv Mateja Hribarja
