Kamničan Matej oz. Mato Hribar, ki je nekdaj (so)pihal v flavto na glasbenih odrih, zdaj pa se strašno rad udeleži različnih ultra vztrajnostnih gorsko tekaških preizkušenj, kjer (so)piha še bolj, si je zadal nov izziv in, menda za “pokoro”, samega sebe preizkusil, kolikokrat se lahko v 24. urah poda na najbolj obiskana vrhova nad Kamnikom.
Stari grad oz. Krniška ali tudi Bergantova gora (585m) in Špica (660m), sta brez najmanjšega dvoma kamniški pohodniški ikoni. Zgolj nekaj korakov horizontale iz srednjeveškega središča Kamnika, z dodatkom poglobljenega dihanja v vertikalo, in odprejo se nam čudoviti razgledi po ljubljanski kotlini in proti veličastnim Julijcem ter Kamničanom tako ljubim Grintovcem.
Vzpon je ravno prav strm in dolg, da je primeren za vse generacije. Nekateri pohodniki vzpone beležijo vsak dan. Enkrat ali celo večkrat dnevno. Skozi celo leto. Mnogi pohod (najraje) povežejo z obiskom Grajske terase na Starem gradu in z druženjem z ostalimi obiskovalci. Možnosti je veliko in poti od vsepovsod prav tako.
Hribarjev Matej oz. Mato na mestnem hribu ni ravno vsak dan, saj se raje “pase” v širši ter nekoliko manj obljudeni okolici Kamnika, ki ponuja več kot dovolj različnih možnosti za tek in pohode, vseeno pa oba domača hriba zelo dobro pozna tudi kot tekač in Hokin “maneken”, ki se občasno udeležuje ultra trail tekem doma in v tujini, zato sta mu domači vzpetini tokrat ponudili zanimiv, vendar ne ravno najlažji izziv izziv.
Po junijskem odstopu na 120 kilometrski tekmi v italijanski Cortini d´Ampezzo se je Mato namreč, nekoliko razočaran tudi zaradi koronskih ukrepov, ki so se “zavlekli” visoko v Dolomite, odločil za svojevrstno pokoro. Vrniti si nekaj vere in samozavesti vase kot tekača, ki ne odneha kar tako zlahka in hkrati to narediti čim bolj sam in z oskrbo, ki ga je čakala v avtu, parkiranem pod Starim gradom in Špico.
O tem, kako je potekal njegov 24 urni kamniški “delovnik«, nad katerim bi z očmi zavil še kak dobro rejen in treniran starograjski gams gošar, ki že komaj čaka, da bo ob obvoznici znova lahko lizal sol, pa je povedal:
“Startal sem v soboto ob 7:00 zjutraj od transformatorja za kamniškim zdravstvenim domom. Najprej sem šel levo strmo čez travnik, se v gozdu priklopil na pot, ki vodi od Spara in po markirani poti mimo mlinčkov na Stari grad. Po asfaltirani cesti do “sedlca” in v gozd ter v smeri Špice, kjer sem vzpone vpisoval. Spust je šel najprej v smer vzpona, a s to razliko, da sem še v zgornjem delu ostro zavil levo, se spustil do ceste in takoj pod njo sledil gozdni poti, ki izhod najde pri hišah nad transformatorjem. S tem je bil cca. 3,75 km dolg krog s 300 višinskimi metri zaključen. Tako sem nadaljeval naslednjih 24 ur oz. do nedelje, ko sem ob 7:00 uro ustavil in odložil palice.”
Povsem sam?
“Ne. Tekom dneva mi je za enajst vzponov prišel delati družbo tekaški prijatelj Aljoša Smolnikar iz Moravč, oče Brane, sin Jošt ter partnerica Tanja. Zaradi njune podpore mi tudi ni zmanjkalo hladne pijače, makaroni pa so bili topli,« pove v smehu. »Za bližino domačih in njihovih besed vzpodbude sem vedno zelo hvaležen. Ne predstavljam si, kako bi izpeljal takšen tek oz. katerikoli ultra tek brez njihove popolne podpore. Dan je torej potekal dokaj gladko, če odštejem dvajset minut nevihtnega vedrenja na Grajski terasi in dokaj visoko, nič kaj prijetno vlago.”
Kako se je torej 24 urno kroženje končalo?
“V 23 urah in 22 minutah sem naredil okroglih 30 vzponov na Stari grad in Špico. Za krog sem torej povprečno potreboval 46 minut in 44 sekund, kar pomeni, da sem prehodil in pretekel okoli 113 km ter naredil 9.081 metrov vzpona. Za moje razmere sem tudi kar precej pojedel, saj nisem želel tvegati podobnih težav z vnosom hrane, kot sem jih imel v Cortini.”
Bi to ponovil še kdaj?
” Haha, nikoli. Enkrat je dovolj, drugih izzivov pa tudi. Koronski čas nam vsem ponuja marsikaj v razmislek. Mnenja o ukrepih se krešejo. Ta tekaški dogodek je ravno plod tega. Lahko grem stran od tekem in si izzive v naravi poiščem sam. Vedno jih je dovolj, le malo je potrebno dvigniti glavo ali pokukati okrog vogala. Sem pa verjetno prvi, ki je po teh dveh hribčkih krožil 24 ur ter hkrati opravil še s tako popularnim “Everestingom”,« se nasmehne Matej ter doda: »Bi pa ob tej priložnosti pohvalil pohodnike s katerimi smo se čez dan srečevali. Nasmeh in pozdrav je tisto kar nas dela boljše in dan lepši. To smo počeli in tako je prav. Srečno in varno vam želim, kjerkoli boste iskali svoje najboljše poti!”
Mato, hvala lepa in srečno tudi tebi ter čim milejši “muskelfiber”, če se boš morda kdaj preizkušal kolikokrat je v enem dnevu mogoče teči iz Golic na Menino planino, pa prej povej, da ti pripravimo postojanko z ajmohtom in žganci.
