V maju je v Zadru potekal že tradicionalni 5. Falkensteiner triatlon, na polovični ironman razdalji, tudi tokrat kot odprto državno prvenstvo Hrvaške. Po nekaj turbulentnih dnevih pred tekmo, ko ni manjkalo niti vetra, niti hudih nalivov, se je sobota prebudila v krasno jutro, ki je omogočalo optimalne pogoje na progi. V teh razmerah je kljub 5-minutni kazni, v konkurenci veteranskih triatletov, za TK Ambrož Trisport zlato medaljo, že drugič zapored osvojil Matic Romšak.
Prvenstvo Hrvaške v “Half Ironmanu” je v Zadar spet privabilo več sto tekmovalcev iz cele Evrope, saj so pogoji nastopanja, pa tudi organizacija tekmovanja, izvrstni. Romšak se je tekme udeležil tretjič zapored, z željo obraniti lansko “veteransko zmago.”
In kaj je Romšak povedal o tekmi: »Jutranji štart plavanja je sicer spremljalo nekaj oblakov, ki pa so se kmalu razkadili v sončen dan. Plavanje je bilo pravi užitek, saj se nas je 200 moških tekmovalcev hitro razporedilo v čistem morju, kjer je vsak iskal svojo idealni linijo, nekateri bolj, drugi manj uspešno. Sam nisem bil med prvimi, saj sem namesto 1.8 km, po uri preplaval 2.05 km. Kolesariti sem začel s tretjega mesta, tri minute za prvim tekmovalcem. Na kolesu sem se počutil odločno. Proga nas je peljala iz Petrčanov v Nin, kjer smo, na zaprti cesti vozili štiri, precej ravninske, kroge, v katerih mi je uspelo hitrost stopnjevati, tako da sem kolesarskih devetdeset kilometrov končal s povprečno hitrostjo 37,3 km/h. Na žalost pa nas je ravno ob izhodu iz zadnjega kroga, ko se “nabijanju” tekmovalcev skoraj ne da izogniti, dohitel sodnik na motorju in štirim tekmovalcem, tudi meni, pokazal kazen vožnje v zavetrju. Na teku me je tako čakalo 5 minut »počitka,« v kazenski coni, med katerim se je prednost glavnega konkurenta Živkovića povzpela že na šest minut. Kljub temu, da so se mišice med prisilnim počitkom ohladile sem zaostanek počasi začel zmanjševati in zadnjih 15 kilometrih tekel 9 minut bolje od Živkovića kar je pomenilo zmago v kategoriji.«
Matica Romšaka v začetku junija čakata dva nova polovična ironmana in sicer na svetovnem prvenstvu v seriji »Challenge,« na Slovaškem, teden dni kasneje pa še v madžarskem Ksezhtelyu. Zaželimo mu močne noge.
Štart plavanja ob 10.uri je sicer spremljalo še nekaj oblakov, ki pa so se kmalu razkadili v sončen dan. Plavanje ni bilo stresno, saj se nas je 200 moških tekmovalcev hitro razporedilo v čistem morju, ob koncu pa sem spet imel nekaj težav z prebolelim vestibularnim sindromom in izgubo ravnotežja, saj se mi je začelo zadnje metre v vodi vrteti, tako da sem ob izhodu iz morja celo zletel po stopnicah. K sreči so trdna tla naredila svoje in že po prvih metrih kolesarjenja sem se začel počutiti odlično. Proga je peljala iz Petrčanov v Nin, kjer so nas, na zaprti cesti čakali precej ravninski štirje krogi, v katerih mi je uspelo hitrost stopnjevati, tako da sem kolesarskih devetdeset kilometrov končal s povprečno hitrostjo 37,3 km/h. Na žalost pa nas je ravno ob izhodu iz zadnjega kroga, ko se “nabijanju” tekmovalcev skoraj ne da izogniti, dohitel sodnik na motorju in štirim tekmovalcem; Ukrajincu, Hrvatu, meni in Juretu Velepcu, pokazal kazen vožnje v zavetrju – modri karton. Kazni nisem komentiral, sem pa po prihodu v menjalni prostor izgubljal čas, saj sem želel od sodnikov izvedeti kje “se kazen oddela.” Pa v tistem trenutku niso vedeli. Med tekom sem od Helene dobil informacijo, da je moj glavni konkurent Josip Živković pred menoj za dobro minuto in v glavi sem že praračunaval, da me bo kazen najbrž drago stala in bova z Josipom, po vsej verjetnosti, zamenjala lanski mesti. In res, po pretečenem prvem krogu, so me sodniki potegnili v “penalty box,” kjer v času kazni tekmovalec ne sme niti na WC. Kljub temu, da so se mišice ohladili sem tek nadaljeval v svojem tempu in tudi zaradi informacij, ki sem jih od Helene dobival ob progi, zaostanek šestih minut počasi začel zmanjševati. Josipa sem ujel in prehitel v zadnjem krogu in v do konca nabral ugodne tri minute prednosti, ki so pomenile zmago v kategoriji. v krasno jutro, ki je omogočalo optimalne pogoje na progi.
Štart plavanja ob 10.uri je sicer spremljalo še nekaj oblakov, ki pa so se kmalu razkadili v sončen dan. Plavanje ni bilo stresno, saj se nas je 200 moških tekmovalcev hitro razporedilo v čistem morju, ob koncu pa sem spet imel nekaj težav z prebolelim vestibularnim sindromom in izgubo ravnotežja, saj se mi je začelo zadnje metre v vodi vrteti, tako da sem ob izhodu iz morja celo zletel po stopnicah. K sreči so trdna tla naredila svoje in že po prvih metrih kolesarjenja sem se začel počutiti odlično. Proga je peljala iz Petrčanov v Nin, kjer so nas, na zaprti cesti čakali precej ravninski štirje krogi, v katerih mi je uspelo hitrost stopnjevati, tako da sem kolesarskih devetdeset kilometrov končal s povprečno hitrostjo 37,3 km/h. Na žalost pa nas je ravno ob izhodu iz zadnjega kroga, ko se “nabijanju” tekmovalcev skoraj ne da izogniti, dohitel sodnik na motorju in štirim tekmovalcem; Ukrajincu, Hrvatu, meni in Juretu Velepcu, pokazal kazen vožnje v zavetrju – modri karton. Kazni nisem komentiral, sem pa po prihodu v menjalni prostor izgubljal čas, saj sem želel od sodnikov izvedeti kje “se kazen oddela.” Pa v tistem trenutku niso vedeli. Med tekom sem od Helene dobil informacijo, da je moj glavni konkurent Josip Živković pred menoj za dobro minuto in v glavi sem že praračunaval, da me bo kazen najbrž drago stala in bova z Josipom, po vsej verjetnosti, zamenjala lanski mesti. In res, po pretečenem prvem krogu, so me sodniki potegnili v “penalty box,” kjer v času kazni tekmovalec ne sme niti na WC. Kljub temu, da so se mišice ohladili sem tek nadaljeval v svojem tempu in tudi zaradi informacij, ki sem jih od Helene dobival ob progi, zaostanek šestih minut počasi začel zmanjševati. Josipa sem ujel in prehitel v zadnjem krogu in v do konca nabral ugodne tri minute prednosti, ki so pomenile zmago v kategoriji.
Za konec pa še zahvala pokroviteljem ter iskrene čestitke mlademu Trisportovcu Žigi Podbevšku, ki je končal svojega prvega, zagotovo pa ne zadnjega…
