Matic Romšak je v letu 2019 postavil nov mejnik, saj je prvi slovenski triatlet, ki je nastopil in končal 70 polovičnih ironmanov, med katerimi je tudi šest nastopov na svetovnih prvenstvih, dva na CHALLENGE in štirje na IRONMAN prvenstvu.
Prvi vikend v juniju je v slovaškem mestu Šamorin, blizu Bratislave že tretje leto zapored potekalo CHALLENGE prvenstvo, na katerem je Romšak lani osvojil šesto mesto, letos pa si je za cilj postavil uvrstitev med najboljše tri svetovne veterane, v kategoriji M55.
Zadnja pripravljalna tekma, le teden dni pred prvenstvom je nakazala dobro formo, saj je v St. Poltnu, med več kot 100 triatleti osvojil četrto mesto.
Tekma na Slovaškem je potekala v prekrasnem sončnem vremenu, ki pa je tekmovalce grelo na kolesu in na teku, nikakor pa ne med plavanjem, saj je imela voda v Donavi le 14.4 stopinje. Prvo polovico plavanja so tekmovalci plavali proti toku in prav žalostno je bilo gledati slabše plavalce(ke), ki so tudi 10 minut in več plavali na mestu, preden so ugotovili da včasih le želja dokočati tekmo, ni dovolj.
Zanimiva je bila tudi kolesarska proga, ki je potekala po mestih in vaseh v bližini Donave, po skoraj popolnoma ravni cesti. Tekmovalci so tako morali garati ves čas, brez predaha. Tako jih je večina na tek prišlo že precej utrujenih in je mali maraton na koncu tekme, pri 29 stopinjah pomenil vse prej, kot užitek. A pogoji so bili enaki prav za vse tekmovalce in najboljši so bili ponovno na vrhu. Med moškimi je skupno zmagal Nemec Sebastian Kienle, med ženskami pa Angležinja Lucy Charles Barclay.
Maticu Romšaku se tekma ni izšla čisto po načrtih, saj je s četrtim mestom, zaostal za želenimi stopničkami.
In kaj je povedal o tekmi:
»Očitno me ta zakleta 4.mesta spremljajo še naprej. Na zadnjih desetih tekmah v polovičnem ironmanu, lani in letos, sem se namreč kar šestkrat uvrstil na 4.mesto in tako tudi tri prva mesta malce zbledijo. Prvenstva v Šamorinu sicer nikakor ne morem šteti za neuspeh, saj je 4.mesto le najvišja uvrstitev, ki sem jo na svetovnih prvenstvih dosegel.«
In kaj je šlo potem na tekmi narobe?
»Najbrž je bila največja napaka natop na polovički v St. Poltnu, saj sem že prve kilometre kolesarjenja opazil, da noge niso spočite, niso dovolj močne. Klub temu sem poskušal dodajati, vendar ni šlo. Povprečna hitrost 37km/h je sicer z začetnega dela dirke padla le na 36.5km/h, na koncu, vendar je bil čas približno za pet minut slabši od napovednanga. Odtekel sem sicer solidno, vendar brez prave svežine, ki sem jo še teden prej občutil in še pred koncem tekme se je vame zavlekel občutek, da morda ne bo dovolj.
Je veliko zmanjkalo do stopničk?
»Do prvega in drugega mesta preveč, do tretjega pa le dobro minuto. Morda ravno tisto, ki sem jo med malo potrebo pustil v grmovju, haha. Škoda da tek ni trajal dlje, saj sem od tretjega Nemca tekel skoraj štiri minute hitreje, je bil pa on za pet minut hitrejši na kolesu. A nimam si kaj očitati, saj sem vseeno dosegel najboljši slovenski rezult.
Menda je bilo zanimivo tudi plavanje?
»Zelo. Že med ogrevanjem, ki to ni bilo, nas je tok odnašal s seboj. Je pa, zaradi preteklih nalivov Donava nosila s seboj tudi veje, smeti in dele dreves, ki so jih kajakaši sicer odstranjevali, a plavanje v povsem sivi, motni, mrzli in deroči vodi je bilo svojevrstna preizkušnja, ki je žal, niso vsi končali. Tudi Miro Kregar, ki je nastopil v odprti kategoriji, je imel težave z dihanjem v mrzli vodi, da tekma ni bila med najlažjimi pa priča tudi njegov odstop na teku.
In kako se bo sezona razvijala naprej?
»Že čez mesec dni naju, oba s Kregarjem, čaka še evropsko prvenstvo v Romuniji, kjer bova nastopila v isti kategoriji, v drugi polovici julija in avgustu pa tekem ne načrtujem. Nekaj bomo dirkali še jeseni, pa o tem več kdaj drugič.
