V času, ko tudi Slepočrevje prazničnega razpoloženja nestrpno pričakuje prihod migrantske visokonoseče mladoletnice v spremstvu sumljivo bradatega starejšega moškega, se je Stražni stolp, ki že stoletja bdi nad vhodom v slepočrevnato dolino, kot kačji pastir mestnega simbola, odel v mavrične barve.
Če se sumljivemu paru z vzhoda uspe prikrasti in prebiti preko oblačila in kožo trgajočih ograj, iz katerih bo čez triintrideset let spletena krona še nerojenega kralja, mu v tem mestu ne bo težko najti prenočišča. Vrata vabljivo razsvetljenih in toplih domov bodo sicer ostala zapahnjena in v mestu ni več moč najti hleva, ampak, če starec na dolgi poti le ni izgubil vsega tesarskega znanja, mu bržčas ne bo težko vlomiti vrat praznega mestnega hotela, ali katere izmed številnih nerazsvetljenih in opustelih hiš najlepše mestne ulice.
Le previdno in skrivoma bosta morala hoditi tujca, kajti nad Slepočrevjem bdijo predpraznični čuvarji otrok, ki bi ju utegnili nemudoma prijeti. Njega, pohotnega starca, ki si upa roke položiti v objem pričakujoče rosno mlade najstnice, zaradi suma pedofilije, njo, v veselje socialne službe, da ji lahko že kmalu po porodu odvzamejo otroka, saj se ji vendar že na daleč vidi, da je neprimerna mati, vrsta primernih, da v objem ljubezni posvojijo njeno dete, pa je neskončna.
Stražni stolp medtem v zgovorno nemem čakanju, mestu kot Noetu migeta v mavričnih barvah, ki se podajo k praznični okičenosti mesta. Le gosto lepljiva sluzasta megla, spominjajoča na neusmiljene pajčevine pajkov križavcev, ki prežijo na pisane metulje in kačje pastirje, zastira pogled in prepušča zgolj tiste barve, ki so ji povšeči. Le normano obarvane luči, ki preganjajo strah in temo, v megli še bolj žarijo. Še posebej takrat, ko v kričeči drhtavici neusmiljenega kemblja iz bližnjega zvonika iz megle pričene tudi pršiti.
Ampak Stražni stolp je ta trenutek vseeno bleščeč kačji pastir, ki mežika nad domovanjem Veronike, ki ji je zaradi njene drugačnosti pripet kačji rep, stkan iz razcepljenih jezikov samooklicano spodobnih meščanov Slepočrevja, ki morda v nedeljo slednjič vendarle ZAprejo s strahom zasuta usta.
Če le megla ne bo požrla mavrice in ostane le še črna.
POJDIMO ZA MAVRICO!
