Zaradi razpadajočega temeljnega podstavka osrednjega spomenika NOB v Kamniku obstaja resna bojazen, da se bo spomenik vsak čas podrl.
V edinem mestnem parku v starem mestnem jedru Kamnika oz. pri mestni železniški postaji, ki je bil še niti ne tako dolgo tega, nekako takrat, ko so zasuli nekdanji tamkajšnji bazenček, pompozno poimenovan v park Evropa, se nahaja osrednji kamniški spomenik NOB – Revoluciji in padlim v letih med 1941-1945, ki je bil tamkaj, kot spomin na revolucijo in žrtve nacistične okupacije oz. 600 padlim občanom, odkrit pred šestdesetimi leti ob občinskem prazniku julija leta 1962.
V zabeležki o odkritju spomenika, ki jo je pred šestimi desetletji priobčil Kamniški Občan, pa spomenik označuje duhovni in nacionalni prerod naših ljudi v najtežjih dneh; s svojo simboliko pa označuje tudi sedanjost pospešenega delovnega poleta in prizadevanje vseh poštenih ljudi za mir v svetu.
Marsikaterega obiskovalca, ki se je sprehodil mimo spomenika, ki že lep čas domala kriči po temeljitih vzdrževalnih delih, pa je v teh dneh neljubo presenetilo stanje samega spomenika, še bolj pa »varnostna okrasitev« z napisom, s katerim Občina Kamnik opozarja na grozečo nevarnost, da gibanje v območju spomenika ni varno, saj obstaja možnost porušitve.
Že bežen pogled na temeljni podstavek spomenika, ki je delo akademskega kiparja Draga Tršarja, kaže, da je občinsko opozorilo še kako na mestu, saj je temelj spomenika močno razpokan, sam spomenik pa tudi že nekoliko nagnjen. Nekakšen »varnostni jermen«, ki naj bi skupaj zadržal izstopajoče kamne, pa v primeru nadaljnjega nagibanja spomenika zagotovo ne bo preprečil grozeče porušitve.
Upamo le, da se spomenik ne bo, podobno kot oporni zid pod Malim gradom, podrl še prej, preden bo Občina Kamnik, katere skrb za vzdrževanje krajevnih spomenikov ni ravno najbolj zgledna, poskrbela za primerno zavarovanje (nevarnega) prizorišča ter se lotila temeljitih sanacijskih del. Da bi pri morebitnem padcu morda še koga poškodoval, pa si raje ne upamo pomisliti.
Zakaj odgovorni na Občini Kamnik, ki (si) ravno v tem času postavljajo nov, mamutski spomenik, ne ukrepajo pravočasno oziroma z opustitvijo ustreznega oz. rednega vzdrževanja, s katerim bi bilo najbrž moč precej ceneje preprečiti nastanek tovrstne škode in nevarnosti za občane, pa ostaja nerazrešljiva uganka.
Razen, če tega, iz kdo ve kakšnih, najverjetneje pa političnih razlogov, ne počno nalašč. Ne smemo namreč pozabiti, da so se namreč še nedolgo tega tudi javno pojavljale bistroumne ideje spreobračevalcev zgodovine, da bi omenjeni spomenik podrli, bron iz katerega je ulit, pa uporabili za izdelavo kipa mamuta.
Sočasno podiranje enega in postavljanje drugega, pa je najbrž zgolj »zanimivo« predvolilno naključje, kajne?
