Kolikokrat je bila že izrečena iztrošena fraza o tem kako preklemansko lepo je to naše mesto in kako prekleto ga ljubimo? Res? Mar ni to zgolj izgovor za ujetost v katero si pahnjen pod tem prekletim razpelom starih zidov in sivih, negostoljubnih gora, čisto na robu vsega, v slepočrevnati dolini, na zadnji postaji vlaka, zadnji postaji vsega…
Ilustracija: Primož Trobevšek
Je to res sanjska dolina z razglednic, ali zgolj z vseh strani obdano in samo s seboj omejeno kompostišče gnijočega duha v katerem izstopajo zgolj med smrdečino rijoči in bezajoči črvi, ki tisočkrat in tisočkrat premeljejo eno in isto. V nenehnem lovu za sosedom, z nenasitnimi gobci hlastajo po blatu in z neverjetno čudovito prebavo premeljejo tisočkrat premleto v nadaljnje premlevanje. Geslo životarjenja je vsem do besede enako: »To mesto je lepo, najlepše na svetu!«
To ni opis stanja, to je ukaz, ki si ga ponavljajo toliko časa, dokler vanj ne začno verjeti.
V največje zadovoljstvo jim je, če s hinavsko prijaznostjo uspejo pretentati še enega človeka, ki se nasedajoč laži odzove z iskrenim občudovanjem ter se s trohico zavisti zazre vanje, ki so bolestno vezani na vsako smet svojega smetišča, saj se ne morejo, in kar je najhujše, nočejo ločiti od česarkoli, dasiravno vse skupaj neskončno sovražijo. Od vsega na svetu najbolj sovražijo drug drugega in nespretno prikrivajoče sovraštvo se skriva za strupniki zlatozobega nasmeha.
Udobnost utečenega bivanja jim narekuje popolno nespreminjanje in najhuje nasprotuje vsemu kar še bolj ne poudarja že obstoječega in kar ne prispeva k še večji lenobnosti. Vse ja samozadostno; takšno kakršno je, odgovarja. Popravlja se zgolj fasada, zgolj videz, pa še ta samo v smeri, ki poudarja univerzalni izgovor o ljubezni in lepoti. Svet iz peči je majhen, topel in predvidljiv.
Ta rod mora nepreklicno izumreti in biti zamenjan z novim. Biti mora pozabljen, čeprav bo nemarni duh že dolgo neznosno zaudarjal, kajti topoumno suženjstvo je z vsemi sredstvi vsiljeno tudi njihovim otrokom, ki se zapuščeni prepuščajo vse večjemu malodušju, popivanju, drogam in vse hujšemu medsebojnemu nasilju ter postajajo takšni kot svoji starši.
Iztok Čebašek
Stran(j)ske novice, junij 1996
