V poplavi novoletnih misli in dobrih želja se radi spomnimo na druge. Največkrat na tiste, ki jih imamo radi in so nam blizu, so pa ljudje, ki dajejo in mislijo na druge vsak dan. Tudi na ljudi, ki jih običajno niti ne poznajo, in ena izmed takšnih dobrosrčnih ljudi je zagotovo Milena Marinič iz Kamnika.
Mileno morda poznate; če ne nje, pa ste morda slišali vsaj za njen zavod oz. precej nenavadno trgovinico Hrček, ki je povsem poseben prostor. Prostor, kjer se najde vse, kjer se zbira vse. Kot v vrečkah, ki jih nosi hrček.
Srce trgovinice in zavoda Hrček je Milena. Utripa in živi zanj. Zanj in svojo družino Hrčkovih, kot rada pravi.
Kdor ne pozna male “trgovinice” ki se stiska k ostalim lokalom v stavbi, ki je morda Kamničanom znana po tem, da je v njej vrtec, na drugi strani pa stavbi dela družbo naš zdravstveni dom.
Dostop do Hrčka je enostaven, do njega pa lahko pridete tudi s kolesom, na kolesih.
V mali trgovinici lahko najdete marsikaj. Ali, po Mileninih besedah, težko reči, česa ne.
Na vprašanje, kako se je vse skupaj začelo, mi pove zgodbo.
Prostor je kupila že prej. Lega, se ji je zdelo, je nadvse priročna, tako za sina, ki je pred leti doživel in preživel prometno nesrečo, kot tudi zanjo, ko bo morda enkrat stara in težje premagovala stopnišča.
Po nesreči sta s sinom večkrat obiskala Ljubljano, saj je bil tam zdravnik, ki sta ga potrebovala, mnoge terapije… In ko sta se tako vozila naokrog, je vedno znova razžaloščena opažala, kaj vse ljudje puščajo na kosovnih odpadih.
Koliko še povsem uporabnih stvari; stvari, ki bi morda komu še kako prišle prav.
Pohištvo, igrače, skiroji… Toliko vsega. In vse to tako dragoceno naj bi romalo na smetišče, v odpad.
Takrat se ji je utrnila ideja. Prostor že imam, si je rekla, zakaj pa ne?
In tako je Milena preživela ure in ure v raziskovanju in pregledovanju “kosovcev”, kot jim po domače pravimo. Zbirala je stare kahle, dragocenosti, ki so jih ljudje odvrgli kot ne več uporabno.
Zemlja je zasičena z vsem. Milena je dala stvarem in ljudem drugo priložnost.
Stvari so na Zemlji, da krožijo.
Nabrala so se tudi oblačila. Stvari je najprej za majhen denar prodajala oziroma menjala. Z začetkom korone je ugotovila, kako ljudje rabijo vse. Od oblačil, hrane, higienskih pripomočkov… Šolske potrebščine. Igrače za otroke. Koliko zadnjih je v teh decembrskih dneh skoraj preteklega leta v paketih odromalo na pot. Do družin.
Kdo rabi, kdo jo obiskuje, kdo kliče?…jo vprašam.
Postreže mi z zgodbami.
O možakarju, ki je v zameno za hrano prinesel par čevljev.
Starko, ki je prinesla prgišče nekje pobranih jabolk in pest fižola. V zameno za oblačila.
Milena je jabolka očistila in iz njih pripravila kis. Veliko ga je bilo, in prav dober je nastal.
Vse kroži…zadovoljni ugotavljava.
Prisluhnem drugim zgodbam. Težko bi izpostavila posebno skupino ljudi, ki obiskuje Hrčka.
Posamezniki so, vseh starosti. Družine, pari…pari kot eden staršev in otrok. Pisana množica, pisana družba. Vsi, ki rabijo in vsi, ki začutijo, da lahko pridejo.
Kdaj pomoč ni materialna. Velikokrat je to pogovor, nasvet.
Nekomu je bila z Milenino pomočjo rešena služba.
Gospa je imela zdravila za srce, pa jih je pozabila vzeti. Njeno počutje ni bilo najboljše, pa je Milena hitro opazila njene pomodrele ustnice in jo spomnila na to. Nekdaj medicinska sestra je pozorna tudi na take reči.
Še je zgodb…
Pove mi o svojem življenju. Kje vse se je kalila in si nabirala izkušnje.
Najprej kot „navadna“ medicinska sestra, potem vodja oddelka. V domu za stare, kasneje psihiatrični bolnišnici. Medtem se je, nenehno željna novega znanja, odločila, da študira še pravo. Doštudirala je tudi to, kljub temu, da so ji ob zaključku doktorata metali polena pod noge.
Preko svojih vrednot ne gre. Pripravljena je iti do konca. Z občutkom zase in sočloveka. Izkušnje, pravi, so jo zgradile. A ohranila je človeško dostojanstvo in posluh za sočloveka.
Tudi zato je, kot rečeno, mala trgovinica tako zelo obiskovana. Ljudje vedo, kam se lahko obrnejo. V stiskah, ki so, kot opaža tudi sama, vedno večje. Takšne in drugačne.
Pravi, da oblačila dobi in taka, podarjena, naj gredo tudi naprej. Tudi hrana.
Kdor lahko, naj za oblačila ali drugo reč, ki jo “trgovinica” ponuja, da tudi denar. Drobiž v primerjavi s tem, kolikor bi dal zanjo v trgovini. Pa še dobro naredi naravi!
Denar Milena porabi za nakup hrane, ki jo podarja, za stroške, poštnino…
„Denarja, ki ga dobim od darovalcev, niti za poštnino ni dovolj, nikoli nisem kupila bencina iz tega denarja. Če ga dam za poštnino, kupim hrano iz svojega in obratno.
Poštnina lahko dnevno znese tudi 40 do 100 evrov, od marca do danes pa sem prodala za 15 evrov,“ pove Milena.
Poštnina se z vračili denarja, ki jih ni veliko, tako nikakor pokrije. Ostalo je njen osebni strošek. Stroškov iz naslova delovanja zavoda ne more kriti. Pomagajo pa ji donacije. Le-te porabi za poštnino in morda kaj malega higienskih pripomočkov, ki jih deli naprej. Vse to pa ne zadostuje niti za bencin, ki ga porabi za razvažanja.
Upokojena je in ne potrebuje veliko, pravi. Večkrat gre denar za kakšno stvar za obdaritev, stroške, kot, da bi ob tem ḳaj zaslužila.
V blagajni je večkrat minus, pravi, a v srcu velik plus.
Kdor želi, lahko pomaga. Prav pride marsikaj. Pa naj bo to pomoč v materialu (kot na primer blago, ki ga je dobila v dar. Prav bi prišla se šivilja, ki bi bila pripravljena narediti pajkice za otroke. To se še kako rabi!), hrana, nekdo, ki pakira potrebno, morda odpelje pakete do pošte, prevzame hrano v trgovini, ko sama ne zmore biti hkrati na dveh koncih… Zdaj se je Milena dogovorila že v več večjih trgovinah, da ji ob koncu dneva podarijo višek hrane.
Vedno je kaj, pravi, kar lahko storimo, kar lahko podarimo. Vsak ima nekaj, da da naprej.
V sredo so izpred trgovinice odpeljali cel konvoj pomoči v Petrinje, ki so bile prizadete po potresu.
Zdaj že teče nova akcija. Potrebovali bodo deske, žeblje in kladiva. Morda še kaj.
Poiščite Zavod Hrček na Facebook-u, pokličite. Vesela bo Milena in veseli boste vi. Boste videli. Z lepimi dejanji je svet lepši.
Hvala Mileni. Hvala za vse njej podobne ljudi!
Vse lepo v prihajajočem letu. Naj bo čimmanj pretresljivo. Morda pa le. Malo. V lepem.
Srečno!
Besedilo in fotografije: Kartini Djalil
