V preddverju kamniške občinske stavbe je bila včeraj odprta fotografska razstava Dušana Letnarja, ki že vrsto let v objektiv svojega fotoaparata lovil mimobežne ter nemalokrat spregledane, predvsem čustveno obarvane in hitro minljive utrinke tradicionalne povorke narodnih noš v Kamniku.
Bržkone ni prav veliko Kamničank in Kamničanov, ki bi (vsaj na videz) ne poznali Dušana Letnarja, dobrodušno simpatičnega Mekinjčana na njegovem nepogrešljivem kolesu, ki ga je moč srečati domala kadarkoli in kjerkoli v Kamniku, kjer se dogaja to ali ono. Pri tem pa Dušan, z občudovanja vredno vztrajnostjo, kot v nekakšen mojstrski posmeh digitalnim novotarijam, v objektive svojih fotografskih “starodobnikov”, lovi in beleži za marsikoga tudi povsem nepomembno dogajanje in življenjske utrinke ter ustvarja dragocen fotografski arhiv našega prehitrega časa.
Prav takšne, dobrodušno starodobne in nostalgijo vzbujajoče, pa so običajno tudi njegove fotografije, ki v novodobni poplavi všečkov iščočega brezosebnega rafalnega “telefonističnega” filtriranja realnosti, s svojo samooskrbno fotografsko pristnostjo, na svojsten in dobrodošel način izstopajo iz zlagane živopisnosti sivega povprečja.
Na vabilu ob včerajšnjem odprtju razstave v preddverju kamniške občinske stavbe, je o Mimonošah in fotografskem delu Dušana Letnarja zapisano:
“Dušan Letnar je na svojih črno-belih fotografijah zabeležil mimohod udeležencev in trenutke brezskrbnosti, radosti in ponosa. Izognil se je dokumentiranju oblačil in se osredotočil na emocije udeležencev.
Nekateri udeleženci so fotografa nasmejani opazili, drugi so v mimohodu ostali zvesti prikazu noše, tretji so v dinamični akciji ali z gesto pozdravili prijatelje.
Fotografiral je z iste pozicije, s 50-mm objektivom, ki najbolj približa fotoaparat človeškemu pogledu. Vzpostavil je tisto distanco, ki na fotografijah ohranja avtentičnost trenutka, v likovnem pomenu pa vzpostavlja prepričljivo avtorsko poetiko.
Foto: Dušan Letnar
Svojo umetniško vizijo je zaključil z razvijanjem fotografskega traku in s povečavami velikega formata (60 x 90 centimetrov). Serija je zato motivno in tehnično poklon »spet najdenemu času« in novi interpretaciji tradicije: naše izjemne oblačilne dediščine in analogne fotografije.”
Dušan Letnar (1952)
večino časa posveča analogni fotografiji. V fokusu njegovega fotografskega zanimanja zadnjih let je beleženje industrijske dediščine nekdanje kamniške smodnišnice (za Kamfest 2020 je pripravil ulično razstavo fotografij Barutane) in pestre etnografske zapuščine okoliških krajev.
Vseskozi namreč ostaja zvest zapisovalec kamniškega vsakdana. Leta 2015 je svojo serijo Pastirji Velike planine razstavil v Galeriji Doma kulture Kamnik, leta 2017 pa se je s serijo Gnezda predstavil v okviru Paviljona Petra Raucha v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. S serijo Iva, ki jo je leta 2018 razstavil v celjski AQ galeriji, je raziskoval socialne in bivanjske tematike intimnega družinskega okolja.
Leta 2020 je v Galeriji Doma kulture Kamnik predstavil serijo v nastajanju Moji sosedje, v okviru katere beleži vsakdan svojih sosedov in utrip kamniškega predmestja.
Svoja dela je razstavljal na številnih skupinskih razstavah in v letih 2014 in 2016 sodeloval tudi na mednarodnem bienalu sodobne fotografije Fotonični trenutki, leta 2017 pa na skupinski razstavi Ponavljanje v galeriji Cirkulacija 2 v Ljubljani. Od leta 2005 je član Foto kluba Kamnik.
