“Misel na njihovo borbo še ni umrla!” – Spominska slovesnost na Kostavski planini

Zveza slovenskih častnikov območno združenje Kamnik – Komenda je ob sodelovanju z Združenjem borcev za vrednote NOB Kamnik in Tuhinj dopoldan pripravila 61. spominsko slovesnost na Kostavski planini. Slovesnost, ki sta ji prisostvovala tudi župan Marjan Šarec in podžupan Igor Žavbi skupaj s predsedniki in predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij Občine Kamnik ter udeležencem bitke na Kostavski planini Jožetom Zupančičem, je bila namenjena počastitvi spomina žrtvam bitke, ki se je v teh krajih odvijala leta 1942. Letošnja slavnostna govornica pa je bila doc. dr. Zdenka Čebašek – Travnik.

Bitka na Kostavski planini se je zgodila 24. 12. 1942, ko je reorganiziran odred Kamniškega bataljona napadlo več tisoč sovražnikov. V neenakem boju, saj so Nemci napadli z več kot dvajsetkratno premočjo, pa je padlo 16 kamniških borcev.

Ob začetku slovesnosti, ki je privabila lepo število obiskovalcev, so zbrani prisluhnili Zdravljici v izvedbi članov veteranske sekcije Mengeške godbe. Nato pa so župan Marjan Šarec, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Matevž Košir in podpredsednik Zveze slovenskih častnikov območno združenje Kamnik – Komenda Jože Goltnik ob prisotnosti praporščakov k spomeniku položili venec in se tako s spoštovanjem poklonili padlim borcem. Borcem za svobodno Slovenijo in borcem, ki so se borili za isti cilj, ki nam je lahko v opomin, da se skupaj, s sodelovanjem trudimo za našo prihodnost.

Župan Marjan Šarec je v pozdravnem nagovoru poudaril pomen obujanja spomina na pretekle dogodke in opomina, da se le-ti ne bi nikoli več ponovili: »Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši, danes se tu na Kostavski planini spominjamo padlih junakov, ki so dali svoja življenja za našo svobodo. Vsako leto se zberemo tukaj, a na začetku te slovesnosti smo skupaj ugotavljali, da je tukaj bolj malo mladih. Da so zgolj eni in isti obrazi in tako je žal tudi povsod drugod. Danes je težko privabiti mlado generacijo, ki ne razume pomena teh proslav, se niti ne zaveda kakšni so bili tisti časi in kaj je tisti čas terjal od posameznika. Zato je še toliko bolj pomembno, da se zavedamo, da se taki časi, sicer v drugi obliki, lahko tudi ponovijo. In zato je prav, da vsako leto tukaj obeležujemo spomin. Če bomo popustili, bomo pustili, da se spet dviga ideja fašizma, v sicer raznoraznih oblikah, ampak le-ta je v naši družbi prisotna. Prav tako je prisotna laž. V zadnji številki tednika Mladine sem prebral članek, kjer piše, da je na pohodu laž. In stokrat ponovljena laž postane resnica. Tako je rekel Goebbels. Goebbels, ki je bil strateg tretjega rajha, mojster propagande, ki mu je uspelo cel narod obrniti praktično proti svobodnemu svetu. Tudi danes so med nami takšni mojstri propagande, ki jih moramo prepoznati in jih moramo znati zaustaviti. Žal se zdi, da laž zmaguje. Povsod po Evropi, pa tudi drugje, se dvigajo populizmi in ti populizmi so enako nevarni, kot je bil nevaren nekoč, nek nepomemben, lahko rečem kljukec ali pa klovn, Adolf Hitler, ki se je takrat počasi vzpenjal na oblast. Imeli so ga za nenevarnega, a ravno zato je bil nevaren in ravno zato mu je uspelo, kar mu je – uničiti pol sveta in nazadnje še svoj narod. Zato smo danes tukaj na Kostavski planini. Ne gre samo za to bitko, ampak gre za spomin, gre za opomin in predvsem gre za pogum ter znanje prepoznavati morebitne totalitarizme. Iskrena hvala vsem, ki ste danes prišli. Želim vam lepe praznike, ki so pred nami, hkrati pa vam čestitam ob prihajajočem dnevu samostojnosti in enotnosti. Samostojni smo že, enotni pa nikakor ne. Želim si, da bomo znali biti enotni takrat, ko bo šlo »za nohte«, a hkrati upam, da tega časa ne bomo nikoli doživeli. Smrt fašizmu, svoboda narodu!«

Slavnostna govornica, doc. dr. Zdenka Čebašek – Travnik pa je v govoru dejala: »Spoštovani vsi, ki ste se danes zbrali v tem gozdu, kraju spomina na junaško borbo, ki se zgodila 24. 12. 1942, ko je reorganiziran odred Kamniškega bataljona napadlo več tisoč sovražnikov. Letošnja spominska slovesnost je 61. po vrsti, in kot je pred dvema letoma povedal naš župan Marjan Šarec, smo tukaj zato, da Kostavski planini povemo, da naša misel na njihovo borbo še ni umrla. Da živi naprej oziroma živi še bolj. Tuhinjska dolina, tako posebna v svoji lepoti in nedostopnosti, je v prvem letu druge svetovne vojne dala zavetje pogumnim ljudem, ki so vedeli, kdo je okupator in kako se mu je treba upreti. Tudi dejstvo, da tukajšnji ljudje spomin na tiste čase ohranjajo v najbolj čisti obliki, s spoštovanjem do padlih in do njihovega prispevka za svobodo, ima v današnjih časih poseben pomen.

Spomnimo se. V noči od 23. na 24. decembra 1942 so partizani taborili na Kostavski planini. Vsled izdaje so jih Nemci obkolili in napadli. V taborišču je bilo 80 borcev, pri obkoljevanju pa je sodelovalo 3000 nemških vojakov. Velikanska premoč Nemcev, ki so se jim pridružili raztrganci, je zahtevala 16 tovarišev, najboljših kamniških borcev. Pretresljivi so bili spomini preživelih. Tako lahko preberemo, da je osemletni Janko Podbevšek – Polžek ves v solzah prišel prosit, naj se nekdo splazi k njegovem padlemu stricu Petru, da reši brzostrelko. Novi komandant Vido si je sam vzel življenje, ker je bil hudo ranjen v trebuh. Padel je tudi Janez Ogrin – Lojze, ki je z mitraljezom varoval borce v napadu. Med žrtvami je bil tudi komandant odreda Matija Blejec, narodni heroj, takrat star 28 let. Ta boj je pomenil tudi konec izrazitega partizanskega bojevanja v kamniškem okrožju, kajti borba na Kostavski planini je imela že vse značilnosti pravega vojaškega spopada, partizanske bojne enote pa so dobile značaj redne vojske.

Dovolite mi, da namenim nekaj misli tudi sovražnikom, ki so napadli Kamniški bataljon. Kaj so ti mladi fantje počeli v njim neznanih hribih, od katerih si niso mogli obetati nič dobrega? Kdo jih je nagnal v borbo proti ljudem, katerih jezika niso razumeli? Kako drugače bi bilo, če bi namesto orožja spregovorile njihove zgodbe in stiske ob neprostovoljnem odhodu od doma. V vojno, ki je niso razumeli, so jo pa doživeli. O vojnih spominih nam je pripovedoval tudi moj oče, ki je umrl pred letom dni. Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, poslali so ga na področje današnje Ukrajine. Med drugim je pripovedoval, da sta se nasprotni strani utaborili ob Dnjepru. Borili so se vsak dan, streljali in tolkli po sovražniku. A vsak dan so imeli tudi dve uri miru, da so zajemali vodo iz Dnjepra, se odpočili in kaj pojedli. Potem pa spet k orožju …

Vojne se ne da razumeti. Vojna je vedno kruta. Opis vojne ni le zgodovina zmagovalcev, opis vojne nosi s seboj preštevilne osebne zgodbe. Te so bile dolgo zapostavljene in zamolčane, še posebej če niso bile polne junaštva in poguma. Naj spomnim, da je lanska dobitnica Nobelove nagrade za literaturo beloruska pisateljica in raziskovalna novinarka Svetlana Aleksijevič. V obrazložitvi je Švedska akademija zapisala, da jo je izbrala, ker je s svojim polifonim pisanjem postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času. Za pogum te vrste se je morala zagovarjati pred sodiščem. Sama pripadam generaciji z zgodovinskim spominom, naši starši so preživeli drugo svetovno vojno in z nami delili spomine nanjo. Njihove pripovedi niso toliko govorile o junaštvu in pogumu, temveč o preživetju v vojni, pa tudi o tem, kako so se po izgubah bližnjih postavili na noge, pomagali drug drugemu in si ustvarili svoje družine. Od njih sem podedovala pokončno držo, poštenost ter odločenost, da se borim za pravice vseh ljudi in da pomagam tistim, ki si moje pomoči želijo.

Prihodnji dnevi in tedni bodo minili v znamenju praznikov, o katerih so sanjali tudi borci Kamniškega bataljona. Njihove sanje zdaj živimo vsi, ki smo dočakali svobodno in samostojno Slovenijo. Naj živi spomin na njihov pogum in ljubezen do domače zemlje. Hvala vsem, ki se vsako leto spomnite na njih.«

 

Za kulturni program so poskrbeli člani veteranske sekcije Mengeške godbe, z recitacijo je navdušil Darko Nikolovski, član Kulturno-zgodovinsko društvo Triglav, društva, ki je ob slovesnosti na Kostavski planini že stalni spremljevalec, pridružili pa so se še člani Konjeniškega društva Tuhinj. Za preplet misli in besede je poskrbela Sara Arko.

 

Besedilo in fotografije: Občina Kamnik