Danes, približno opoldne, so se mladi iz Kamnika, povečini dijaki in učenci kamniških šol, zbrali na protestnem shodu na Glavnem trgu, kjer so se s t.i. »Podnebnim štrajkom« priključili vse glasnejšim globalnim zahtevam mladih po boljšemu, naravi prijaznejšemu in pravičnejšemu svetu.
Kot je bilo moč razbrati iz pripravljenih govorov, so se zbrali zato, ker jim ni vseeno, ker gre za prihodnost našega planeta, edinega, ki ga premoremo in na katerem živimo, saj gre za prihodnost nas samih in prihodnost naših in njihovih potomcev oziroma: »Tu smo zato, da skupaj ozaveščamo naše malo mesto Kamnik. V našem življenju je nujno narediti spremembe. Tudi majhne spremembe lahko za naš planet in našo prihodnost predstavljajo veliko spremembo!«
V protestu so se je dijakom in učencem pridružili tudi številni profesorji in učitelji, na Glavnem trgu pa jih je pozdravil tudi župan Matej Slapar. Cel protest, pa je, kljub dobrodošlim najboljšim namenom, vsaj tokrat, vseeno izzvenel bolj kot nekakšen trendovske rožice sadeč shod, ki je še zelo daleč od iskrenega, predanega, angažiranega in organiziranega okoljskega in družbenega aktivizma.
Mladi govorci so se namreč povečini oklepali zgolj že dodobra prežvečenih fraz o pomembnosti zavedanja varovanja narave, kakršnih so desetletja polni tudi mediji, po drugi strani pa niso, v smislu rekla: »Razmišljaj globalno, deluj lokalno!« znali izkoristiti imenitne priložnosti, da bi prisotne predstavnike občine opozorili na konkretne lokalne naravovarstvene probleme.
Le-teh v občini, kjer mora dobršen del prebivalstva, kljub temu, da živimo pod planinami, piti klorirano vodo, kjer imata v urbanističnem načrtovanju mesta pločevina in beton še vedno prednost pred ljudmi in zelenjem, kjer se na poljih pred mestom kopičijo (reciklirane) smeti in kjer se, še posebej na nekdanjih industrijskih območjih, vsakodnevno uničujejo naravna, kulturna in industrijska dediščina, zagotovo ne manjka, vse skupaj pa se, vsaj tak občutek se poraja, dogaja z vednostjo in pred očmi odgovornih oz., spričo njihove neodločnosti in ne-ukrepanja, celo z njihovo tiho privolitvijo.
Kljub temu, da mladi protestniki naših krajev zaenkrat podnebne spremembe občutijo in dojemajo predvsem kot pomanjkanje snega za uživaško počitniško sankanje in smučanje, prispevek k ohranjanju narave v glavnem dojemajo kot preprečevanje in odpravljanje posledic, pa je aktivistično ozaveščanje in prebujanje mladih »kamniških scrkljancev« vsekakor nadvse dobrodošlo, obenem pa zagotovo vredno tudi navdušenega pozdrava.
Vendar le v primeru, da ne bo vse skupaj ostalo zgolj na ravni navdihujočega protestniškega leporečenja, ki je nekoliko skrajšalo današnje šolske obveznosti, ampak se bo v prihodnje nadaljevalo tudi s konkretnejšimi dejanji in vztrajanjem pri njihovih pobudah, predlogih in zahtevah, še posebej, če bodo le-te znali in zmogli podkrepiti tudi z lastnim zgledom, s čemer bodo starejšim generacijam postavili najučinkoviteje zrcalo sramote. Ne gre namreč pozabiti, da je prvi in največji korak k ohranjanju narave, bodisi na lokalni, bodisi na globalni ravni, potrebno narediti pri sebi, predvsem na račun lastnega udobja, ali še raje, lenobe, obenem pa se znati kaki (novi) stvari tudi odpovedati, kako staro, še uporabno reč pa tudi zašiti, popraviti ali na novo uporabiti.
Kako resni in zavzeti so kamniški mladi v svojih namerah, ki so danes pripravili prav simpatičen protest, pa se bo najbrž izkazalo že v prihodnjih protestnih petkih. Če jih, seveda, le nameravajo nadaljevati in tudi konkretno udejaniti s še čim, ne le, tako kot danes, z besedami in nekaj hrupa, kajti svet jih dejansko potrebuje.
Zavedati se morajo namreč, da danes, kljub dobri volji, zanosu, medijski pozornosti in pokroviteljskim besedam, ki so jim jih, ali pa jim jih še bodo namenili odrasli, žalostni resnici na ljubo, niso še ničesar dosegli.
