Ilona Mrgole je vizualna umetnica, ki se večinoma ukvarja s fotografijo. V svojih delih upodablja naravo, in sicer kot orodje za izražanje svojih občutkov in čustev. Tako je narava tudi navdih in srž njene inštalacije Puhpowee, s katero nam avtorica želi prikazati nevidne gozdne povezave in jih približati človekovi radovednosti.
Našemu očesu in občutenju ostaja marsikaj skrito; po eni strani ga omejuje njegova fizična narava, vse prevečkrat pa ozkoglednost in nezmožnost uvida onkraj samega sebe. Ilona nam z instalacijo razpre plašnice in ponudi uvid v skrivnosten, nesluten in nadvse združevalen svet micelija – svet, ki je človeku premalo znan in praktično neviden, čeprav je vseprisoten. V naravi je nenadomestljiv. Je celična imunološka mreža, ki je pomembna za trajnost, biotsko raznovrstnost in razloge, zakaj smo danes tukaj. Je vir informacij, komunikacijski medij, je življenje sámo.
Fascinacija nad micelijem je avtorico peljala skozi raziskovanje različnih področij; začenši z biologijo jo je pot peljala skozi sociološke in filozofske študije, kar je prevedla v vizualni jezik. Inštalacija Puhpowee je nerazdružljivo povezana z razstavnim prostorom in njegovo neposredno okolico ter tako poudarja vezi, ki jih spleta narava in ki bi jih morali spletati ljudje. Vsi smo namreč del istega sveta, skupnosti, delimo si vesolje in od narave bi se morali marsičesa (na)učiti.
Drevo pri vhodu v razstavišče je prepleteno s tankimi nitmi micelija, ki nas povabi v notranjost. Splet nas vodi po notranjščini in nam odkriva naravo v novi luči, polni podrobnosti, na katere po navadi nismo pozorni. Sledi, ki jih je v prostoru pustil človek, so bežen odmev; narava si jih je prilastila nazaj. Micelij se pne po stenah, stropu, zavzel je kote, omare; obiskovalca poveže s prostorom, vzpostavlja razmerje z ostalimi in vodi do osrednjega živega artefakta. Prostorska pot se namreč zaključi v panju, ki logično nadaljuje odseve dreves na stenah in na katerem narava tiho živi svoje življenje. Zaradi premišljene osvetlitve pa ga vidimo v drugih barvah – v tistih, ki so naravi znane, a nevidne človeku. A s tem se razstava ne neha. Pot nas vizualno vodi naprej, ven; sega skozi okno in nam pogled usmeri na drevesa. Komunikacija je tako zaključena v vsej popolnosti. Kot bi se želela narava pokazati človeškim očem in se razpela med dve drevesi ter nam, pogosto slepim in kritizerskim slehernikom, ponuditi roko.
Razstava nas opozori na človeško majhnost in poveže. Povezovanje in komunikacija sta tisto, kar nas bo ohranilo. Tako je prispodoba micelija prispodoba skupnosti, katere del smo in opomin na enakopravnost in nehierarhičnost. Inštalacija postane inštalacija le z gledalci; ti postanejo del razstave, del skupnosti, enosti; z medsebojno komunikacijo pa tudi sestavni del micelija. Brez gledalca tako razstava nikakor ne more obstajati.
Besedilo: Anže Slana
