V Kulturnem vrtu Katzenberg se vedno kaj zanimivega dogaja. Glede na to, da so imeli prejšnji teden odprtje in se je kar trlo radovednih in druženja željnih ljudi, so svojo kreativnost nadaljevali tudi v tem tednu in menda jo bodo tudi v bodoče.
V soboto je ekipa Kulturnega društva Priden možic v goste povabila nekdanjo delavko v bivši »barutani« gospo Antonijo Šuštar. Razgovor je povezoval nenavaden in slikovit možak v vlogi novinarja, Goran Završnik, ki nas je vse povabil na krompirjevo solato in pečen paradižnik. Kje še danes lahko doživite kaj takega?
Antonija oziroma Tončka kot jo kličejo, nam je pripovedovala zgodbe iz tedanje tovarne KIK (Kemijska industrija Kamnik) in nas spomnila na čase socializma, ko se je v bivši smodnišnici-(po starinsko: purfl fabr`ki) marsikaj zanimivega dogajalo. Med obiskovalci je bilo večje število mlajših, ki takratnega načina družbene ureditve in življenja v njej seveda niso izkusili in so zato imeli kaj nekaj vprašanj o tem kako se je takrat delalo v tovarni, kako so se razumeli delavci in tisti zaposleni na višjih položajih, pa kaj so jedli, ipd.
Na samem dvorišču vrta smo si lahko ogledovali cirkusante, ki so vadili točke za nastop, ki si ga bomo lahko ogledali že v prihodnjem tednu. Lahko smo se samostojno sprehodili po vseh nadstropjih, po sobanah in sobicah, ki so od svojega nastanka okrog leta 1862, videle zelo različne čase, navade in ljudi. Za nekoga, ki si zmore zamisliti zgodovinske čase od avstro-ogrske, pa vse do gospodarskih kriz in svetovnih vojn, je predstava o silni obstojnosti mehanizma kakršen je bila fabrika smodnika kar strašljiva. Vse je preživela pa čeprav je bil njen proizvod smrtonosen. Ironično, kajne? Prav in pravično je, da svoj obstoj nadaljuje kot znanilec in jedro kulturnega dogajanja novih časov. Zibelka. Bolje zibelka, kot sod smodnika.
Pričevanja, ki smo jim bili priča v sobi, kjer smo lahko videli projekcije kratkih dokumentarnih filmov o KIK-u so zanimiva tako s tehničnega kot tudi človeškega vidika. Številni prenovljeni oz. oživljeni prostori so sedaj uporabljeni kot delavnice, umetniške rezidence, sobe za planiranje in projektne delavnice, fitnes, razstavni prostori, itd.. Praktična, vsakodnevna uporaba se prepleta z delovnim ambientom, kreativni procesi so vtkani v razstavne enote in vse skupaj povezuje nekoliko neopredeljiva a dobra klima in prijetno sproščeno ozračje. In vsi vemo, da so ljudje tisti, ki ustvarijo tisto, nekaj.
Prijazna vrtnarka Anja, ki je pri vhodu v zgradbo pričakala vsakega obiskovalca, je povedala, da je za sedanje stanje zgradbe in okolice zaslužnih tudi veliko prostovoljcev, ki so z delovnimi akcijami vdihnili prostoru in objektu novega duha.
Ko sem tako sedla na več kot 150 let staro kamnito stopnico proti notranjem atriju in opazovala artiste pri večerni vaji, gostoljubne prebivalce Katzenberga in obiskovalce, ki nas je pripeljala radovednost, se mi je zazdelo, da se v »dvorcu« počutim ustvarjalno in obenem sproščeno. In ta občutek je dober in prijeten.
Obisk Katzenberga je bil doživetje posebne vrste, ki ga z besedami težko opišeš, s slikami pa ga le delno in nekoliko »plosko« orišeš. Kot, če bi skušal opisati okus jedi. Bralec je ne more okusiti, če ne poskusi. Če torej Katzenberg želite doživeti, pridite in si oglejte katerega od prihajajočih kulturnih dogodkov, ki ga bodo za vas pripravili Katzenberžani.
Napisala: Brigita Artiček
Fotografije: Brigita Artiček in Iztok Čebašek
