Kozolec je samostojen, pretežno lesen kmečki objekt za shranjevanje in sušenje žita, sena in drugih poljskih pridelkov. S svojo podobo značilno zaznamuje slovensko podeželje in njegovo arhitekturo. Nekdaj je bil pomemben sestavni del kmetije, postavljen blizu domačije, na travnikih ali ob poljih. Po obliki, velikosti in namembnosti so zelo raznoliki. Na slovenskem podeželju lahko tako najdemo enojne kozolce, toplarje, kozolce na kozla, prislonjene kozolce, stoge in kozolce brez strehe.
Žal zaradi sodobnega načina kmetovanja zadnje čase izgubljajo svojo namembnost in s tem številčnost. Ob dotrajanosti jih lastniki danes zaradi neuporabe raje podrejo, kot da bi poskrbeli za njihovo ohranitev in obnovo.
A na Brezjah se je našla skupina štirih krepkih in voljnih mož, ki so poskrbeli, da se je na idiličnih Senožetih nad vasjo obnovil sto let star Prelesnikov kozolec, ki ga je davno nazaj postavil ata Bedenko. Krasijo ga trije mogočni leseni stebri, ki so med seboj povezani z latami, v tla pa so pritrjeni s pomočjo betonskih podstavkov. Streho, ki je bila v preteklosti krita z rženo slamo, so fantje pokrili z macesnovimi deščicami, poskrbeli pa so tudi za ureditev njegove okolice – nasuli so prst in posejali travo.
Pobudnik delovne akcije je bil Tone Jež, njegovi marljivi pomočniki pa Bojan Zvržina ter Stanko in Mihec Golob. Fantje, hvala, ker vam je mar za ohranjanje kulturne dediščine naših prednikov.
Bojana Lužar