Brezjanom se je konec letošnjega poletja uresničila dolgoletna želja. Na vasi so postavili čakalnico za otroke, ki se v bližnjo šolo vozijo s šolskim kombijem.
Pobudo za njeno postavitev je dala gospa Anka Starovasnik. Dolgo časa je namreč s strahom opazovala dotrajano in poškodovano leseno konstrukcijo, kamor so se čakajoči otroci zatekali v različnih vremenskih neprilikah. Na letnem občnem zboru vaškega društva je v uporabo ponudila del svoje posesti in vaščani so enotno sklenili, da bodo ob cesti na ovinku postavili leseno hišico.
Nekaj dni je bilo potrebnih, da je dozorela ideja in da se je stkal načrt za postavitev. Med tem so se pridno zbirali prostovoljni prispevki vaščanov, šest hiš pa je darovalo smreke za les, ki je bil potreben za postavitev objekta.
1. avgusta je na označeni lokaciji prvič zabrnel bager Golobovega Mihca, ki je s pomočjo »vaških nadzornikov« opravil izkop. Vanj so Bojan Zvržina, Teo Lužar, Stanko in Mihec Golob ter Miha Starovasnik naslednji dan nasuli pesek in zalili betonsko ploščo. Slednjo je z diamantnim brusilnikom obdelal Uroš Tomec, ki si je čudežno napravo izposodil v svojem podjetju. Šest fantov je tačas v gozdu podrlo izbrana drevesa. Ta je Stanko Golob na žagi primerno obdelal in pripravil vse potrebno za postavitev konstrukcije. Ko je bilo vse nažagano, pooblano in zvezano, so Teo Lužar, Bojan Zvržina in Branko Brežnjak pričeli s postavljanjem hišice. Več kot štirinajst dni so od jutra do večera pridno tesarili in s svojo vztrajnostjo kljubovali žgočemu soncu. Njihovo delo in povezanost je bila navdihujoča in je marsikoga premamila, da se je ustavil na delovišču, se s fanti malo pohecal in nazdravil uspešnemu delu.
Sredi avgusta se je z bobrovcem že pokrivala streha. Janez Burja je takrat naredil okenske okvirje, v katere je Zdravko Potočnik vpel stekla. Z Bojanom sta v Janezovi delavnici pooblala deske za stene, iz suhega lesa pa je Janez napravil še klopce. Te je bilo potrebno opasati v hišico na železne konzole, za katere je poskrbel Bojan – mojster varjenja.
Sledila sta dva dneva žaganja, obrezovanja, oblanja, merjenja in vrtanja vijakov, s katerimi sta Teo in Bojan na tramove hišice pritrdila deske. Ko je bilo delo opravljeno, se je iz Godiča pripeljal Oražmov Franci s kanglicami tungovega olja in z njim premazal vse lesene dele hiške.
Teo je izrezljal in opasal okenske poličke ter sestavil leseno korito za cvetlični nasad pod oknom. Okrog hišice se je izravnala zemlja in posejala trava, tik ob stene pa so Osolnikov Aleš, Kernov Matjaž in Teo položili betonske plošče.
Pometla so se tla, pomila okna in hišica je bila končno nared za predajo otrokom. Na predvečer prvega šolskega dne so se na ovinku zbrali zadovoljni vaščani. V svojo sredino so povabili gospoda župana, ki se je rad odzval povabilu. Navzoči so bili deležni kratkega kulturnega programa z deklamacijo pesmi Brine Lužar, slavnostnim prerezom traku in brezjansko himno s harmoniko Marjana Raka.
Brezajni seveda ne bi bili Brezjani, če se ne bi ob koncu družili še ob pogostitvi in brezskrbnemu klepetanju.
»Hišica dobre volje« zdaj ponosno stoji ob poti na vasi in se razveseli vsakega, ki zavije v njeno zavetje. Postavljena je bila z velikim zanosom in dobro voljo, kar se čuti, ko stopiš v njeno bližino.
Hvala vsem Brezjanom, ki so zanjo darovali svoj čas, energijo, znanje in sposobnosti. Naj bo hišica spomenik povezanosti in enotnosti.
Bojana Lužar
