Na koncu vsak dobi prostor na najlepši parceli v Kamniku

Spoznajte Kamnik in njegove zgodbe: kamniške Žale.

Kamnik v svoji zgodovini skriva veliko zgodb, kjer je marsikatera rahlo zavita v tančico skrivnosti. Ena takih je zgodba o kamniških Žalah, kjer je bil še leta 1506 obsežen vinograd. »Malokatero mesto se more ponašati s tako lepim pokopališčem, kakor ga ima Kamnik. Ne pravijo zaman, da je skoro najlepše v ljubljanski škofiji.« Tako je leta 1933 prof. dr. Ivan Zika začel opis kamniškega pokopališča.

Na tem mestu je bilo verjetno pokopališče še pred letom 1205, ko je Kamnik prvič omenjen kot trg, in šele kasneje, ko je mesto dobilo obzidje, se je preselilo najprej na Mali grad in kasneje tja, kjer danes stoji cerkev na Šutni. Kljub temu pa je hrib s Kalvarijo tja do Košiš ohranil ime Žale. Kamniško pokopališče je namreč bilo eno redkih pokopališč v Sloveniji z ohranjenim primerom staroslovenskega naziva za pokopališče – žale. Ljubljansko pokopališče je to ime prevzelo šele po drugi svetovni vojni, ko je oblast pokopališče iz Pokopališče Sv. Križa preimenovala v Pokopališče Žale ali krajše Žale.

Preden je leta 1733 tedanji župnik Maksimilijan Leopold Rasp preselil pokopališče iz sredine Kamnika nazaj na Žalski hrib, je na hribu stal utrjen grad , v katerem so gospodovali mogočni Žalski gospodje (die Herren von Sallenberg). Na žalost pa ostankov tega gradu ni več moč videti. Na celotnem Žalskem hribu je bil leta 1506 obširen vinograd.

Od leta 1683 je na hribu cerkev, ki se danes imenuje Cerkev Marijine in Jožefove zaroke. Ta je bila v baročni slog preurejena v prvi polovici 18. stoletja. Poleg cerkve stoji kapelica božjega groba, ki je posnetek jeruzalemske kapele, na vrhu Žalskega hriba stoji kapela Križanja Gospodovega, ki jo je poslikal umetnik Matija Koželj. Med njima so danes štiri kapelice (dve na pokopališču ter dve na vzpetini), kjer pot tvori celoto križevega pota. Kot rečeno, pa je leta 1733 okoli te cerkve nastalo mestno pokopališče, ki tam stoji še danes.

Pot do Žal obiskovalca vodi mimo mestnega parka Evropa ali po Šlakarjevi poti ali po stezi iz mestnega parka mimo železniške postaje Kamnik Mesto. Obzidje pred cerkvijo z  lepim glavnim vhodom, ki ima obliko trojnega portala, je verjetno dal zgraditi župnik Rasp že takoj v prvih letih. Leta 1939 so pred tem vhodom odkrili spomenik padlim v prvi svetovni vojni, ki ga je izdelal kipar Kalin. Poleg tega ob obzidju stoji tudi spomenik padlim v vojni za osamosvojitev Slovenije. Od leta 1733 do danes se je pokopališče razširilo že globoko v Žalski hrib in če je včasih kapela Križanja Gospodovega tam samevala, jo bodo naši rajni kmalu dosegli.

»Človek se rad poda na kamniške Žale, na vzvišeni in spokojni dom mrtvih na kamniškim mestom in občuduje prekrasen razgled na vse strani. Doli pod teboj valovi življenje, ropotajo tovarniški stroji in se v presledkih oglaša pisk lokomotive in hupanje avtomobilov, tu gori pa krlajuje mir. Nehote ti splava misel v onostranstvo in zaželiš si, da bi bil tudi tebi odločen za poslednje bivališče tako lep prostor v dragi domači grudi.« S temi besedami dr. Ivan Zika zaključuje svoj opis kamniških Žal.

Če bi radi odkrili še kakšno tančico skrivnosti, ki jih skriva Kamnik, se pridružite vodenju po mestu ali obiščite Turistično informativni center na Glavnem trgu 2, kjer vam bodo z veseljem pomagali.

Pripravil: Samo Trtnik, ZTŠK Kamnik
Vir: dr. Ivan Zika: 200 let kamniških žal, Jutro, št. 304, datum izida 31. december 1933, stran: 5.