Nekaj večerov nazaj, natančneje v četrtek 16. aprila, ravno na dan, ko so gasilci PGD Kamniška Bistrica dobili nov gasilski avto, se je Kregarjevem odvila vesela ljudska prireditev z naslovom »Iščemo petdesetletnika«, s katero so obiskovalci od blizu in daleč, slovesno obeležili novo, pol stoletja staro krajevno pridobitev.
Trume, ki so se tega večera zgrnile na Kregarjevo, spodbujene tudi s plakati in tiralicami, ki so visele širom fare sv. Benedikta, so ob pomoči bajaličarjev, ki znajo s pomočjo koledarja odkriti, ne samo izvir mladosti, ampak tudi (ali predvsem), dobro založeno klet, so mesto najdbe vidno označile s precej veliko geodetsko označbo, ki se ji v teh krajih reče tudi mlaj.
Ob zvokih harmonike in kopice drugih inštrumentov se je tehnično zahtevnega podviga lotila strokovno usposobljena delovna brigada izvedencev, ki so z veliko mero spretnosti prekrmarili labirint tamkajšnjih ozkih ulic ter se ob postavljanju lične in visoke označbe najdišča, vešče izognili bogato razvejani elektro-komunikacijski infrastrukturi, ki je z vseh strani omejuje svobodo zračnega prostora nad Kregarjevim.
V vzpodbudo zagnani tehnični ekipi, z znanjem ter s še čim dobro podmazanih mojstrov garačev, je na prizorišču ves čas potekal bogat spremljevalni kulturno-glasbeni program, v katerem je nastopil elitni cvetober glasbenih in kulturnih ustvarjalcev, ki so si, od blizu in daleč, prišli ogledat novo krajevno pridobitev – pol stoletja star »Nageljček«, ki bi ga v Arboretumu bržčas latinsko poimenovali Stanetus Kregarius, po domače pa mu rečemo kar Kregarjev Stane oz. ‘Nagelj’, kar je vzdevek, ki si ga je Stane, ob svojem krstnem imenu, že pred desetletji vtetoviral z igranjem na harmoniko.
Kot ste že sami najbrž pravilno ugotovili, vzrok četrtkove ljudske veseloigre na Kregarjevem ni bilo morebitno odkritje kake starodavne rastlinske vrste, oziroma, če se nekoliko pošalimo, starega bonsaja, le Stane je, ob desetletjih skrbne nege njegovih žensk, od njegove mame, žene, hčere in vnukinje, uspel dočakati rokovanje z Abrahamom, za kar pa ima, s skrbjo za redno zalivanje, nekaj zaslug zagotovo tudi sam.
Glede na to, da je Stane znan veseljak, ki svojih prijateljev in znancev ne razveseljuje zgolj z igranjem veselih viž, ampak jih zna, sicer ne ravno povsem obvarovati, zagotovo pa vsaj zavarovati pred nadlogami in nesrečami, ni nič čudnega, da je bilo Kregarjevo te dni oblegano kot v času turških vpadov, pri čemer so bili Turki nekdaj menda nekoliko v prednosti, saj naj bi bila tamkajšnja cesta, kot zna povedati ljudski glas, v tistih časih nekoliko boljša. Luknjasta in vigel-vagel cesta, pa ni ovirala številnih Stanetovih prijateljev, sosedov in znancev, ki so mu prišli, na predvečer njegovega rojstnega dne narediti »ofreh« ter mu izreči čestitk ob srečanju z Abrahamom.
Pri Kregarjevih imajo, na tak, ali drugačen način, domicil vsaj štirje ansambli (naj me najbolj huda koklja s Kregarjevega brcne, če ne še kak več, kajti na izust lahko naštejem vsaj Nagelj, Šiburgar, Domačine in Galop), lahko verjamete, da glasbe cel večer ni manjkalo, saj so svojega glasbenega kolega prišli pozdravit in mu voščit tudi številni prijatelji glasbe iz drugih far, za nameček, pa so, v slavnostnih opravah, Stanetu prišli voščit tudi kamniški folkloristi, ki so seveda tudi zaplesali.
K več ur trajajočemu kulturnemu programu, ki se je s solističnimi pevskimi, humorističnimi in dramskimi nastopi ter vznesenimi govori nekoliko umiril šele proti polnoči, pa je, predvsem ob pomoči ženskega dela svoje družine, obilno pripomogel tudi Stane, ki je vse nastopajoče in prisotno občinstvo dobro podprl z odlično pogostitvijo, številnimi dobrotami ter z domala neomejeno zalogo liter-ature iz domače knjižnice in tiskarne, tako da so se Kregarjeva dekleta in žene ta večer spremenila v knjižničarke, ki so z neprekinjeno ponudbo raznovrstnega branja, neumorno skrbele, da nihče izmed prisotnih niti za trenutek ni ostal brez ustrezne in obvezne liter-ature ter okrepčila.
Četrtkova zabavna ljudska prireditev na Kregarjevem, katere zapis prinašamo z manjšo zamudo, ki so jo povzročile tehnične motnje pri razvijanju fotografij, je bila zgolj prva v seriji slovesnosti v čast slavljenca Staneta, za katerega upamo, da je vse prireditve uspel prestati brez večjih pretresov, če pa se kako jutro morda zbudil z manjšim glavobolom, pa mu je lahko v tolažbo stara modrost, da je prisotnost kakršne koli jutranje bolečine po petdesetem letu, zgolj znak tega, da je še živ.
Stane, še na mnoga zdrava in vesela leta!
