Večeri in noči pred kresno nočjo, še posebej pa kresna noč sama, imajo prav posebno moč in pravljični pridih, s kresno nočjo pa so povezane tudi številne pripovedke in pravljice, katerih prgišče jih je bilo moč sinoči slišati tudi v mekinjskem samostanu.
V atriju mekinjskega samostana, katerega debeli zidovi in stare sobane bi najbrž utegnile prav dobro služiti tudi morebitnim karantenskim namenom, se je sinoči, ob sodelovanju kamniške knjižnice in samostanskega zavoda, odvili prav imeniten pravljični večer, ki je bil, ker smo v tistemu delu leta, ko so noči tako kratke, da se še komajda izplača iti spat, posvečen kresni noči in z njo povezanimi pripovedkami.
Različnim, na trenutke celo nekoliko grozljivo strašljivim pravljicam in pripovedkam, ki so jih vešče podajali kamniški pripovedovalci oz. pripovedovalke: Ivanka Učakar, Breda Podbrežnik Vukmir, Ljuba Lajmiš, Anže Slana, Goran in Anja Završnik ter Matic Maček, so z velikimi očmi in zanimanjem prisluhnili tako otroci, kot tudi nekoliko starejši obiskovalci pravljičnega predkresnega večera.
Bodisi zaradi tega, ker jih niso še nikoli poprej slišali, bodisi zato, da jih bodo, primerno zabeljene in prirejene, znali vsaj približno povedati naprej svojim otrokom in vnukom, ki so jim sinoči, razen pripovedk, lahko prenesli tudi poseben ličen šopek »čarobnih rož«, ki so obiskovalce pričakale na sedežih.
Iz slišanih pripovedk je bilo moč slišati marsikaj zanimivega o kresni noči, kajti kresni čas je res magičen in pravljičen. Rože in zeli nabrane na najdaljši dan v letu imajo še posebej zdravilen učinek, kresničkam zažarijo zadki, vsakomur, ki v žepih ali čevljih ponevedoma nosi praprotno seme, pa se utegnejo razkriti vsa mogoča čudesa in najčudovitejše skrivnosti.
Praprotno seme ima namreč na kresno noč čudovito lastnost, da ljudem, podobno kot bi to dandanes najbrž lahko počela kaka strašno imenitna pametno-telefonska aplikacija, če bi se jo le kdo znal izmisliti, pomaga razvozlati govorico rastlin in živali, ki nas ljudi, že vedo zakaj, sicer nimajo ravno najbolj v čislih, vseeno pa se jim, v svoji neuki in ozkogledni preprostosti, vsaj malo smilimo, zaradi česar so nam pripravljene pomagati, če jim le znamo in zmoremo prisluhniti.
Da pa ne boste vnemar ponoči tavali po gozdu. Če želite s praprotnim semenom v žepu slišati kaj se menijo zeli in živali, jim morate prisluhniti nocoj, ko je tista prava najkrajša noč oz. poletni solsticij, ki ji rečemo tudi kresna noč. Kajti, če boste s praprotnim semenom čarali na predvečer 24. junija, ko goduje Janez Krstnik, oni revež, ki je zavoljo ženske izgubil glavo, ne boste slišali prav nič, razen mogoče žabjega petja, ki pa ga ne boste razumeli.
Nesrečni Šentjanž namreč z ognjem in mečem preganjanimi in izbrisanimi staroverskimi običaji naših pradedov nima prav nič skupnega. Morda zgolj to, da so nam ga, tekom stoletij kulturno-verskega genocida, zaprmej nalašč na napačen datum, poskušali vriniti kot nekakšen cenen nadomestek za zlatolasega in zlatorokega boga Kresnika, vladarja Svetovne gore, ki so ga častili naši predniki.
Se je pa vseeno še do danes ohranil rek, da se ob kresi dan obesi, tako kot se je tudi sinoči pravljični večer prevesil v noč ter je v samostanskem zvoniku zazvonil zvonec in pravljičnega večera, ki je s (po)koronsko otožnostjo spomnil na odpadli Križnikov pravljični festival, je bilo konec.
Nič ne de, bo pa drugo leto toliko bolj imeniten. Nenazadnje je, razen na občasnih pripovedovalsko pravljičnih večerih, vsaj nekaj čarovnije vsak dan moč občutiti tudi na ulicah našega mesta, pa naj bo noč kresna ali ne. Še posebej ob večernih sprehodih, ko divja jaga po mestu goni tiste, ki s pomočjo, ne le praprotnega semena, ampak različnih čarobnih zeli slišijo in vidijo marsikaj nenavadnega…
Ampak, kot nas učijo stare pripovedke, se je, za razliko od prijetnih pripovedovalsko-pravljičnih večerov, vsakršne divje jage bolje in varneje na široko ogniti.
