Ne daj se Štefi!

Stefanija. Ženska srednjih let, ki se prepričuje, da se še vedno počuti staro 29 let, čeprav se sklepi in njeno vsesplošno zdravje s tem ne strinja, se ponovno odloči, da bo končno storila nekaj samo zase. In zacvetela.

Pisalo se je leto 2017, ko sklenem, da stoprvič začnem teči in da končno dosežem stanje, ko v tem uživaš. Stokrat prej mi ni uspelo. Vse je bilo narobe. Od tega, da mi vse preveč reči na telesu skače, do tega, da mi lezejo dol hlače, majica pa gor, da me najprej zebe, potem mi je pa preveč vroče in ko se slečem, me moti, da moram potem odvečna oblačila nositi naokoli in še to skače, slušalke ali mi padajo iz ušes ali me začnejo tiščati, še najbolj pa to, da imam občutek, da sem pretekla 10 km, pa ugotovim, da je šele kilometer in pol za mano. Ok, vse to smo že dali čez, poskusimo ponovno.

Vem, da prijateljica teče in ji rečem: “Dajva se zmeniti, da greva skupaj na DM tek, ki bo čez en ali dva meseca… Do takrat bom pa že spravila skupaj 5 km.” Ona meni: “Ravno sem se prijavila na domžalski polmaraton – greva na polovičko polovičke, na 11 km. Samo še dva dni so prijave. Pojdi z mano.” “Čakaj malo! To je čez 11 dni! Še nisem niti enkrat šla tečt, niti enkrat!” Melanija pravi, da tudi ona skoraj nič ni tekla zadnje čase. (Tukaj je bil en manjši šum v komunikaciji, ampak pustimo to.) “Ne vem, draga moja, nisem še pretekla 5 in dvomim, da bom 11km!” Kaj če bi se za foro vseeno prijavila, bom imela vsaj uržah, da grem parkrat laufat v naslednjem tednu. V navalu optimizma in novih ciljev naredim drzno potezo in plačam prijavnino. Stalno sem v dvomih. Razmišljam v kaj sem se spustila, ko par dni pred tekom spustim dušo na 7km. Pogledam prijave… Celih 6 punc teče, od tega 3 profesionalke. Hahaha… Mah, plačala sem, pa grem.

Ko pridem na stadion… (ja, bil je pompozni start, pištola in vse to!) mi postane slabo. Jasno, vedela sem, da nisem preveč brihtna, ampak dejmo iz tega izvlečt, kar se da. Bom tole vzela kot jutranjo rekreacijo po lepih poteh ob Kamniški Bistrici, vatever. Se začne Melanija ogrevati kot profesionalka, sama debelo gledam, malo pomigam z boki, da se nekako vklopim med to vrsto ljudi. Pride zraven naju punca in vpraša, če veva kje potem zavije pot na ne vem katerem kilometru. Ne veva. Midve niti ne veva, kje gremo ven iz stadiona. “Aja, sem mislila, da sta od tukaj.” “Sej sva, gor iz hribov.” “Jaja, sej vem iz kje sta,, ful lepo, sem velikokrat gor laufala.” Moja malenkost ob tej izjavi izbulji oči in si misli misli, ki jih ne morem deliti z vami… Sem le dama.

Postaja vedno bolj smešno. Pričakovala sem množico tekačev in noro množico obiskovalcev. Vse skupaj nas je bilo približno 30 – za obe trasi, moški in ženske. Skoraj vsi udeleženci resni tekmovalci iz klubov, ker se je ta tek, ne vprašaj me…, liga, seštevki, kaj vem kaj, štel za nekaj. Gledalcev še manj. Za crknit. Sama sebi: “Ne se ustrašit, ti samo svoj na izi tempo, glavno je, da prideš na cilj. Zadnja boš itak. Ne daj se Štefi!”

Start je skupen. Vsi najprej tečemo 11km po isti trasi, polmaratonci gredo nato po svoje. Začne se tako, da pretečemo krog na stadionu pred navijači. Do takrat se jih je nekaj več nabralo, vendar ne zaradi nas, temveč je po našem startu potekal mavrični tek z ovirami za otroke. Družbo so nam torej delali otroci in njihovi starši, ki so čakali na svoj dogodek. Moj mož s fotoaparatom išče pozicijo, da me bo snemal za spomin. Tri, štiri, zdaj, gremo… Vsi v 3 sekundah na polovici stadiona, samo moi 20m od startne črte. Richard neha snemati, ker se mu je zdelo, da bo bolje tako… Organizatorjem otroškega teka se je mudilo, zato so v tem času, ko sem sama samcata tekla po stadionu pred mano postavljali ovire ali pa so se nestrpno prestavljali in čakali, da “odšprintam” mimo, da bodo lahko opravili svoj biznis. Kako ponosno sem počasi odkrevsala mimo majhne gruče navijačev, raje ne bi. Sem pa slišala “sejbosejbo”. Minilo je 300 metrov! Od ostalih tekačev sem daleč na obzorju videla samo eno, od mene še enkrat močnejšo gospo v šestdesetih letih.

Takoj, ko pridem ven iz stadiona, dobim spremstvo. Ta tek res ni bil hec. Bil je zaprt promet na mnogih cestah, tudi glavnih. Policistov, gasilcev šestnajstkrat več kot nas. Motorist je moral spremljati zadnjega tekača celo pot, logično, da so lahko za njim sprostili promet. Točno to rabim, sem si mislila. Ker vse skupaj ni dovolj bedno, naj mi sledi en tip in me gleda v rit cel cajt, posluša moje sopihanje in jamranje, niti preklinjati ne morem, kaj šele, da bi se sprostila, na to, da bi nekje na skrivaj odstopila, tudi pomisliti ne smem. Tako torej midva lezeva počasi meter po meter, prihajava do gasilcev, policajev, prostovoljcev, ki so vsepovsod stali in kjerkoli je kdo bil, je moral motorist povedati, da sem zadnja. Pozitivna motivacija. Priznam, počasi mi je postalo vse skupaj tako smešno, da sem to opravljala namesto njega in sem že 100 metrov pred ljudmi vpila, da sem zadnja. Ja, lahko sprostite promet. Gospod lepo, da mi mahate, samo malo lepše glejte, pa piskati in grozno kričati res ni treba. Občasno je dobil klic na vokitoki… ššš kje sta ššš, a sta že pri trojki ššš. Ahke, šele na dvojki ššš bosta kmal ššš Ne… ššš. Pozitivna motivacija. Aja, pa na poti ni bilo nobenih gledalcev, razen gospodov v uniformah in prostovoljcev… ali pa so bili… Med mano in ostalimi je bila več desetminutna luknja. Zaradi česar lažje razumem mojega “navijača” v vrsti za zaporo.

Nekje na 4-5 kilometru daleč pred sabo zagledam že omenjeno gospo. Gre lepo svoj tempo in se odločim, da si zastavim nov cilj. Bom tekla njen tempo, izgleda znosen in ne bom povsem osamljena. Motorist se me še vedno drži kot klop in občasno godrnja v vokitoki. Par sto metrov naprej gospa pride na možno križišče potk, ki to očitno ni bilo (naprej ob Kamniški Bistrici, desno čez most ali levo v naselje). Stoji par descev usmerjevalcev in debatirajo. Nič ne rečejo, gospa samozavestno zavije levo v naselje. Grem za njo. Pretečem tako nekaj sto metrov, nakar se motorist začne spraševati, če nismo zgrešili poti. Smo. Vpije name, naj grem nazaj in da je treba naravnost. Obrnem in tečem. On gre po gospo, ki je po novem za mano. Nisem jaz kriva. Kakorkoli, pridem nazaj na razpotje in tečem naravnost čez most (naravnost od naselja, ki je bil levo…, ga skoraj pretečem, ne vem kam naprej, slišim za sabo dretje… Neeee tjaaa, tukaj naravnost. Ergo naravnost sploh, ne levo, ne desno. Moram nazaj čez most. Usmerjevalci, kmon! Če jih ne bi bilo, bi logično že prvotno tekli naravnost! Jp, gospa je že spet tukaj, tokrat tečeva vštric, skupaj z motoristom.

Umiram. Dehidriram, na 9 kilometru se mi začne vrtet, gospa je par metrov za mano in vidim priložnost. Dejmodejmo, na stadionu me čaka Melanija, pa njena Stela in moj mož, pa gledalci bodo potem zadnjih nekaj sto metrov glasno navijali, bo vse lažje. Gremo! Črno vijolična v obraz, sopiham, vlečem hlače gor, ljudje na nedeljskem sprehodu me gledajo in jim ni nič jasno. Nekdo me vmes vpraša, če sem uredu… V deliriju nekaj maham z rokami… Edino, kar me rešuje, je številka na majici, ki jim govori, da nekje tekmujem. Naj si mislijo, da tečem maraton.

Aaaaa stadioooon. Pritečem, nikjer nikogar! Zaradi velikosti stadiona se ti zdi, da ni nikogar. No… Župan, pa gospa napovedovalka in trije sedijo na travi, v cilju pa Stela, Melanija in Riči, ki se derejo tako glasno in vzhičeno (po moje jim je samo odleglo, da me vidijo, ker so bili prepričani, da ležim nepremična nekje za Bistrico), da mi je bilo od tega skoraj bolj nerodno kot zaradi teka. Petaaaaa! Gospa priteče 30 sekund za mano, hkrati z njo pa v cilj pridejo prvi iz teka na 21km!

Sedeva v avto. Pogledam ga in mu rečem, kwa je blo pa to!!! in če je videl, da sem imela spremstvo. Reče, da ne in da nič ne ve, kaj se je potem dogajalo. Mu povem, umre od smeha in se zmeniva, da tega ne razlagava okoli. Na fb eno fajn fotko pred tekom in mogoče pol… tisto, ko sem že bolj normalne barve in napišemo, da sem pretekla. Greva potem v Kamnik, me vsi začnejo hvaliti kako sem huda… Sprašujejo kako je bilo… No, tako.

Od tistega leta naprej tega teka po sicer res noro krasni trasi ni več. Po tej lekciji nisem obupala, sem pa obiskovala samo še res množične teke, da sem si malo dvignila samozavest.

Stefanija Makaronfleish